Enotnost in sprava
V Sloveniji že nekaj let razpravljamo o narodni spravi in politični enotnosti. Ponavadi pravimo, da smo bili Slovenci najbolj enotni pred tridesetimi leti, okrog plebiscita, v vojni za Slovenijo in v času, ko je Slovenija dosegla mednarodno priznanje, s čimer je izpolnila pogoje za normalno državno življenje. Skratka, enotni naj bi bili na začetku nove države, pozneje pa se je ta enotnost pokvarila in jo je tako rekoč preglasila neenotnost. Razprave o enotnosti in spravi navsezadnje niso nekaj novega. Že France Prešeren je napisal: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.« Domneval je torej, da so nas edinost, sreča in sprava potem, ko so že bile pri nas, v nekem trenutku zapustile. Trideset let nazaj si je za vrnitev narodne sprave prizadeval nadškof Alojzij Šuštar.
Danes govorimo o sprtosti, razdeljenosti in celo sovraštvu v družbi, politiki, predvsem med strankami. Politiki si očitajo »diskvalifikacijo«, »likvidacijo«, »kanonizacijo« in »demonizacijo«. Ljudem, ki so si prizadevali za osamosvojitev Slovenije, pravijo »fašisti«, tistim, ki tako pravijo, vračajo, da so »komunisti«. V nekaterih trenutkih sprtosti se pojavljajo celo grožnje s smrtjo, ki so se sicer pojavljale v časih mednarodnih spopadov ali državljanskih vojn. Zadeva je občutljiva in zahteva nekaj pojasnil.
Najprej bi se morali vprašati, ali je politična enotnost nekakšen splošno zaželen pojav in znak politične normalnosti oz. zrelosti. Odgovor na to vprašanje ni preprost, saj se politična normalnost običajno povezuje z demokracijo, ta pa z večstrankarskim sistemom, ki sam po sebi pomeni razlike, polemike, delitve in konflikte. Demokratičnost pa seveda ne pomeni le številčne prevlade, ampak pomeni tudi kolikor toliko natančna pravila razlikovanja in bojevanja, ki morajo vsebovati spoštljivost, strpnost in upoštevanje nasprotnikovih interesov. Govorimo o politični kulturi. Ob tem se spomnimo zgodovinskih »kulturnih bojev« (Kulturkampf) konec 19. stoletja, ki so razdvajali srednjeevropske (katoliške in liberalne) izobražence in s katerimi se je končalo »slogaštvo«; vendar zanje ne moremo reči, da so bili ravno razveljavitev demokracije. Po drugi strani se vsi spominjamo jugoslovanskega »bratstva in enotnosti«, ki sta prej kot na demokracijo spominjala na diktat.
Če pa že vztrajamo pri enotnosti, pri doseganju splošnega narodnega soglasja, potem moramo seveda določiti zadeve, glede katerih je mogoče ali nujno doseči soglasje. Takšna zadeva je bila slovenska državnost. Da je tako, kaže rezultat plebiscita decembra 1990. Nekoliko širše kot plebiscitno vprašanje (»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«) to »zadevo« imenuje Majniška deklaracija iz leta 1989. Da bi dosegli soglasje, moramo določiti njegov predmet. Za doseganje soglasja ali čim večjo podporo nekega – denimo narodnega – kolektiva je treba izbrati predmet, ki ga priznava velika večina; ki je v interesu večine ali o katerem večina misli, da je v njenem interesu.
Slovenska osamosvojitev je bila Veliki predmet, ki so ga gojile generacije Slovencev. O tem Velikem predmetu – kot smo videli – prebivalci Slovenije niso dvomili. O njem pa so dvomili mnogi državljani nekdanje države. Če bi vprašanje o slovenski samostojnosti – kot so predlagali v Beogradu – zastavili vsem jugoslovanskim državljanom, soglasja seveda ne bi bilo. Poleg predmeta je torej treba določiti tudi obseg ljudi, ki se želijo – ali jih želimo – poenotiti. Pri tem smo že spet v težavah, saj hitro naletimo na očitke, kot so demagogija, populizem in nacionalizem. In če naredimo še en korak, naletimo na neko izrazito aktualno in ne le slovensko, ampak evropsko vprašanje: ali naj naša Evropska unija ostane raznolika mednarodna povezava ali naj se razvije v vse tesnejšo oz. enotno zvezo (»ever closer union«), tako rekoč v Združene države Evrope?
Leta 1991 smo se ločevali od (enotne) Jugoslavije; srednjeevropske države so se ločevale od enotne Sovjetske zveze. Niti jugoslovanska niti sovjetska enotnost nista bili primerna odgovora na izzive ob koncu dvajsetega stoletja. Zanimiv odgovor je takrat dal nemški kancler Helmut Kohl: »Naj gre skupaj, kar spada skupaj, in naj gre narazen, kar ne spada skupaj.« V bistvu je šlo za novo obliko evropskega povezovanja, za novo evropsko ureditev. V Sloveniji so vsi po vrsti: politično vodstvo, Cerkev, civilna družba, intelektualci, vsi državljani … uvideli perspektivnost nove državne in evropske ureditve.
Evropski konservativci, ki so pozorno poslušali izjave Janeza Pavla II., so bili pri reševanju jugoslovanske krize – podobno kot na začetku Evropske skupnosti, ko jih je navdihoval Robert Schuman – na neki način pobudniki evropske enotnosti, kar dokazuje, kako lahko smiselna in dosledna politika doseže splošno soglasje. Tako je bilo predvsem v primeru mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške. S tem pa se je enotnost tudi izčrpala. Če lahko rečemo, da smo bili (in najbrž še smo) Slovenci enotni glede uveljavljanja slovenske nacije, seveda tega ne moremo reči o demokraciji. Na Slovenskem demokracijo omejujejo zgodovinska bremena, med katerimi je posebej občutljivo vprašanje sprave med Cerkvijo in komunisti, med Titovo in londonsko vlado, med partizani in domobranci … pravzaprav med demokracijo in revolucijo. Alojzij Šuštar se je lotil tudi tega problema in dosegel napredek. Vendar, kot vidimo, sprava ni Veliki predmet, kar dokazuje, da smo ostali brez besed celo pri postavitvi spomenika na ljubljanskem Kongresnem trgu oz. na dvorišču Kazine, tako da tam, namesto da bi govorila novim generacijam samozavestnih Slovencev, nemo stojita dva betonska bloka.