Demokratična legitimiteta mednarodne in ustavne suverenosti Slovenije
Tri vrste ustavotvornih besedil, pripravljalnih aktov, dokumentov in gradiv je bilo potrebnih za sprejem slovenske ustave. Gre najprej za predhodne akte ustavne, zakonske in deklarativne narave, ki sestavljajo, gledano z današnje zgodovinske perspektive, podlago celovitega slovenskega ustavodajnega in osamosvojitvenega procesa. Drugo vrsto dokumentov in gradiv predstavljajo »pripravljalna gradiva« v pravem pomenu besede. To so osnutki in predlogi ustave in drugih ustavnih aktov, njihove razlage ter razprave o teh aktih, ki so potekale v Ustavni komisiji v letih 1990 in 1991. Tretjo vrsto gradiv v širšem pomenu pa predstavljajo besedila, večinoma avtorski dokumenti, iz strnjenega predhodnega obdobja nastajanja slovenske ustavnosti od 1987 do 1990.
Ta lok časovno in vsebinsko neposredno povezanih besedil sega od Prispevkov za slovenski nacionalni program, objavljenih v 57. številki Nove revije februarja 1987, do Gradiva in Tez za Ustavo Republike Slovenije, objavljenih aprila 1988. Pisateljska ustava je bila nato uporabljena kot predloga Delovnega osnutka Ustave Republike Slovenije ‒ ustavnega besedila Zbora za ustavo, ki je bil objavljen marca 1990. Tega pa je Strokovna skupina Ustavne komisije avgusta istega leta dopolnila in preoblikovala v temeljno gradivo za ustavno razpravo, ki je potekala od septembra 1990 dalje.
Manj znana je kontinuiteta med izhodiščnim dokumentom opisanega ustavotvornega loka – med Prispevki za slovenski nacionalni program, objavljenimi februarja 1987, ter drugimi ustavnimi osnutki, ki so jih neposredno spodbudili prav Prispevki.
Te so uredniki Nove revije v uvodu predstavili kot pobudo »za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituirala v ustanovah potencialno suverenega naroda«. Razprave Tineta in Spomenke Hribar, Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika in avtorja tega prispevka so izrecno odpirale vprašanja o novi ureditvi svobode in dostojanstva osebe, pravice naroda do samoodločbe, varovanja temeljnih demokratičnih pravic do svobode govora in političnega organiziranja, svobodnih volitev, načela pravne države in zakonitosti ter razmerja med nacionalno državo in mednarodno skupnostjo. France Bučar se je izrecno zavzel za »revizijo sedanje ustave«, Jože Pučnik pa je kot »naslednjo stopnjo« napovedal »razpravo o ustreznih ustavnih spremembah«.
Takoj po objavi Prispevkov sta že februarja 1987 stekli dve vzporedni vrsti pobud, dejanj in avtorskih besedil. Prva je izvirala neposredno iz ustavno bistvenih kritičnih in programskih idej Prispevkov, drugo pa so spodbudile slovenske kritike tedaj vsiljenih zveznih ustavnih amandmajev. Oba ustavotvorna miselna toka sta se vzajemno dopolnjevala, krepila in se kmalu povezala v skupni avtorski projekt nove slovenske ustave, ki je bil v obliki znanih Tez javno predstavljen aprila 1988, nato se je nadaljeval in se končno iztekel z razglasitvijo slovenske ustave.
Kakšen pa je ustavnopravni pomen navedenih gradiv in dokumentov? Gotovo so dobrodošli vir za raziskavo in razlago slovenskega ustavotvornega procesa v njegovem zgodovinskem, vrednostnem, državnem in narodnem pomenu. Pomembni in uporabni utegnejo biti tudi de constitutione ferenda, kolikor vsebujejo vrsto rešitev, ki so boljše od veljavnih glede na merila pojmovne elegance, primerjalnega ustavnega prava ali učinkovitosti državnega sistema.
Ali so osrednji vsebinski poudarki nepretrganega loka ustavotvornih besedil med letoma 1987 in 1990 pomembni tudi za razumevanje današnjega jedra slovenske ustavne identitete? Ali jih lahko štejemo tudi za temelje tistega »neusahljivega vira slovenske državnosti«, o katerem se je izreklo Ustavno sodišče? In končno, kolikšen je pomen ustavodajnih in državotvornih dejanj v času inavguracije slovenske demokracije – ljudskih zborovanj in protestov slovenskega pomladnega gibanja ‒ prvih svobodnih volitev, plebiscitnega glasovanja in nenazadnje oboroženega ljudskega upora proti jugoslovanski armadi?
Domnevno bi lahko zaokrožili ustrezni katalog naslednjih temeljnih določb: pravica slovenskega naroda do samoodločbe; enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije; oblast ljudstva, ki jo državljani izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti; dostojanstvo in svoboda človekove osebe; načela demokratične, pravne in socialne države. Tako zgodovinska upravičenost kot tudi sedanja ustavna veljava dajeta po mojem mnenju navedenim ustavnim vrednotam status trajnosti in nedotakljivosti.
Prav to jedro slovenske ustavne identitete pa varujejo najprej trajno veljavne, torej neusahljive in nedotakljive določbe Temeljne ustavne listine, določba Ustave Republike Slovenije o trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe ter dokumenti in dejanja iz zgoščenega ustavotvornega in državotvornega zgodovinskega časa 1987‒1991.
Na tem mestu je treba primerjati nastajajočo slovensko doktrino jedra slovenske ustavne identitete z nemško zgodovinsko argumentacijo »Ewigkeitsklausel«. Ni sporno, da sta klavzulo nemškega GG o nedotakljivosti (»večnosti«) nekaterih temeljnih ustavnih določb pogojevali izkušnja nacionalsocialističnega režima in nemška povojna ustavodajna zaveza, da se ta izkušnja ne sme nikoli več ponoviti (»nie mehr«, »never again«). V tem pogledu je slovenska zgodovinska izkušnja več kot primerljiva z nemško, ker je slovenska neodvisna država zrasla na pogoriščih in iz upora proti trem totalitarizmom dvajsetega stoletja – proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu.
Ustavno sodišče Republike Slovenije se je že izreklo o naslednjih zgodovinskih okoliščinah slovenske nacionalne osvoboditve in osamosvojitve: »/…/ pridobitve protifašističnega odpora /so/ povsod po demokratični Evropi pomenile zlom totalitarnega sistema in njegovega nasilja nad človekom in začetek svobodnega demokratičnega reda, ki je temeljil na evropski pravni kulturi in civilizaciji /…/ V državah, v katerih ti pogoji niso bili izpolnjeni, tudi odrešitev od tako strašnega in krivičnega režima, kot je bil nemški nacistični režim med drugo svetovno vojno, sama po sebi ni mogla voditi do resnične osvoboditve. V Sloveniji je bila nova oblast pripravljena uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic /…/ Do vzpostavitve svobodne družbene ureditve je v Sloveniji prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah v večstrankarski parlament.«64
Ob tem pa se ne moremo izogniti še drugemu delu vprašanja o izvorih nedotakljivega jedra slovenske ustavne identitete iz slovenskega zgoščenega državotvornega zgodovinskega časa – medvojnega (1940‒1945) narodnoosvobodilnega gibanja proti fašističnim in nacionalsocialističnim okupacijskim silam.
Utemeljevanje razločevanja pristno demokratičnega ljudskega upora Slovencev proti raznarodovalnemu nasilju fašistične in nacionalsocialistične diktature v letih 1940‒1945 ter nasiljem nove oblasti po maju 1945 ostaja naslednji odlični izziv za modrost in pogum Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ustrezno mnenje Ustavnega sodišča bi na normativni ravni določilo bistvo slovenske nacionalne sprave. S tem bi državotvornost vrednostnega središča nacije pridobila tudi pravno zavezujoče sidro v obliki določljivega jedra slovenske ustavne identitete.
Literatura
Jambrek, P. (2014). Ustava in svoboda: ustavna ureditev Slovenije – izvori, temelji in razvoj. Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta; Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije, str. 299–303.
USRS Odločba U-I-248/96, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 30. 9. 1998, ECLI:SI:USRS:1998:U.I.248.96.
Opombe
USRS Odločba U-I-248/96, 30. 9. 1998, 16. odstavek.