Nacionalni program Nove revije (1987)

Nov in dramatičen vzpon je doživela Nova revija z objavo »Prispevkov za slovenski nacionalni program« v 57. številki šestega letnika³¹³, ki je izšla februarja 1987. V tem 246 gosto tiskanih strani dolgem zborniku je šestnajst avtorjev objavilo razprave, ki so »se ukvarjale s problematiko slovenskega naroda«, med drugim tudi »s problemom slovenske državnosti«, »naravnimi pravicami naroda«, »krizo, v kateri so se Slovenci znašli v Jugoslaviji«, in z »opcijami, ki stojijo pred slovenskim narodom v sedanjem času«. Uredniki te številke so povedali, da jim gre »za novo koncepcijo slovenstva, ki naj bi se konstituiralo v ustanovah potencialno suverenega naroda«. Šlo je torej za intelektualno utemeljitev programa suverene slovenske države, ki naj bi kakorkoli pobegnila iz Jugoslavije in komunizma.

Pravica do samoodločbe slovenskega naroda je bila predstavljena z vidikov naroda kot subjekta te pravice, njene zgodovinske, ustavne in mednarodne legitimnosti, njene vsebine, ki vključuje pravico do odcepitve in osamosvojitve v lastno državo, univerzalnosti, trajnosti, neodtujljivosti in ponovljivosti ter njene izvršljivosti in uporabe. Vključevanje pravnih elementov pravice do samoodločbe naroda na slovenski primer znotraj Jugoslavije naj bi pokazalo, da je bila Slovenija v vseh pogledih »zrela za odcepitev« in za osamosvojitev v novo mednarodno priznano nacionalno državo. Mogoče je bilo prav zaradi tega javno presenečenje ob izidu »Prispevkov za slovenski nacionalni program« toliko večje. Izšli so pravzaprav nepričakovano v obliki, ki je bila odločno argumentirana ter jasno artikulirana. Ideje iz »Prispevkov« so pomenile razvidno in celovito zasnovo nacionalnega programa v idejnem in v strateško izvedbenem, torej praktično političnem smislu.

Uraden odziv na objavo »Prispevkov za slovenski nacionalni program« je bil hiter, oster in predvidljiv. O 57. številki so razpravljali in sprejemali sklepe skoraj vsi uradni forumi. Predsedstvo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije pa je 26. februarja 1987 sprejelo posebna stališča, ki so poudarila, da je bila v »Prispevkih« pripisana »izključna krivda Zvezi komunistov, njenemu programu in pridobitvam revolucije«, da so izrazili »nesprejemljiv odnos do JLA kot skupne oborožene sile narodov in narodnosti Jugoslavije«, da predlagajo kot programsko rešitev »politično likvidacijo ZK, uvedbo večstrankarstva in slovenski izstop iz skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije«. Predsedstvo je dalje »nedvoumno povedalo«, da je mogoče zagotoviti cilj »socialistične samoupravne domovine« le »znotraj enotne akcije jugoslovanskih komunistov, in to v okvirih socialistične, samoupravne in federativne Jugoslavije«. Predsedstvo slovenskih komunistov je na koncu povedalo, da »bo ZKS s svojo aktivnostjo in skupaj z vsemi socialističnimi silami storila vse, da se stališča nekaterih piscev Prispevkov za slovenski nacionalni program in druga podobna stališča, ki niso skladna s programskimi načeli SZDL, ne bodo uveljavila v družbeni praksi«.

Že leta 1987, globoko v času in prostoru jugoslovanske diktature, je bila hkrati z idejo nacionalne države Slovencev artikulirana tudi ideja o vračanju Slovenije iz Jugoslavije v Evropo in na svetovno prizorišče; o njeni novi strukturiranosti glede na vzorec sodobno urejene evropske družbe. Nacionalni program je pomenil zahtevo, da se morata slovensko ljudstvo in slovenska država ponovno, pristno in doživeto vključiti v Evropo čim hitreje in čim prej, vendar šele ob izpolnjenem nujnem pogoju mednarodno priznane in dejavne nacionalne države, ki zna varovati vitalne prvine svojega nacionalnega programa.