Demokracija in državljanski pogum

Pravni in politični pogum sta posebni lastnosti, ki sta značilni za vse, ki imajo kakor koli opraviti z odločanjem o javnih zadevah. Posebna kakovost poguma je v tesni zvezi s tveganjem, prepričanjem in karizmo. John F. Kennedy je zapisal, da od državnika ne smemo pričakovati, da bi imel raje ljudstvo kot samega sebe.²⁹¹ Nasprotno, minister, poslanec ali sodnik naj bo sposoben tvegati pogumno dejanje prav zato, ker ima raje sebe, ker je zanj pomembneje ohraniti spoštovanje do lastne osebnosti in vrednot, kot pa pridobiti si popularnost ali javni položaj. Ameriški državnik John C. Calhoun pa je prostodušno dejal: »Nikoli ne vem, kaj misli Južna Karolina o kakšnem ukrepu. Nikoli je ne vprašam za nasvet. Delam le po svoji najboljši vesti in presoji. Če potem Južna Karolina soglaša z mojim ukrepom, prav. Če ne soglaša in če želi, da zasede moj položaj kdo drug, sem mu ga vedno pripravljen prepustiti. Tako sva si bot.«²⁹²

Znak zrele demokracije je prav v tem, da ljudje ne izvolijo enostavno tistih, ki jih bodo sposobno in zvesto predstavljali, ampak tudi tiste, ki mislijo s svojo glavo in delujejo po svoji vesti in poštenju. Demokracija je tudi to, da ljudje ne obsojajo tistih, ki zaradi svojega prepričanja sprejemajo nepopularne odločitve, in to, da so sposobni nagraditi pogum, spoštovati dostojanstvo in končno sami prepoznati in priznati, kaj je prav.

Za slovensko pomlad, ko so se porajale slovenska demokracija, država in ustava, je bila značilna prav ta vez med pogumom in zaupanjem. Toda ta vez naj ne označuje le zgodovinskih in usodnih trenutkov, ko sta z enako verjetnostjo v zornem polju zmaga in tragedija. Pogum državnikov, poslancev in sodnikov pa tudi »navadnih« državljanov je prav tako potreben v nekoliko bolj normalnih časih, ki jih živimo, in so, upamo, pred nami.

Slovenija bo prešla v dobo zrele in normalne demokracije, ko slovenskemu javnemu mnenju ne bodo več vsiljevali samo izbora med »negativnimi« in »pozitivnimi« osebnostmi, med ceneno popularnostjo in javno kaznovanim tveganjem. Ko bodo slovenski državljani priznali svojim sodnikom, državnikom in poslancem tudi nekaj tiste žlahtne in skrivnostne substance, ki ji pravimo karizma in ki označuje pristno vez med državnikom na eni strani ter območjem osrednjih nacionalnih vrednot na drugi. Ko bodo brez zamere priznali, da lahko nekdo v določeni situaciji zbere dovolj poguma, da zaplava proti toku strankarskih interesov in javnega mnenja in za to svoje dejanje prevzame vso osebno odgovornost.

Morda pa je zlasti sodna veja oblasti zaradi svoje neodvisnosti od dnevnih političnih ozirov in zaradi vezanosti na trajnejše ustavne vrednote tista državna ustanova, ki dovoljuje in spodbuja možnost, da se po eni strani ohranjata tradicija in ravnotežje nacije in da se po drugi strani odpirajo perspektive njenega prihodnjega razvoja. Sodniki so ‒ tako kot pesniki in pisatelji ‒ morda še posebej poklicani, da varujejo trdne ustavne vrednote prejšnjih in tudi upravičene koristi prihodnjih rodov, njihovega življenja, blaginje in okolja, torej vsega tistega, kar označuje iz te Ustave izpuščena misel o svetosti življenja.