Liberalizem
Liberalizem je politično, v tem okviru tudi kulturno in socialno gibanje, ki priznava svobodo za najvišjo vrednoto individualnega in družbenega življenja. Svoj izvor ima v evropskem razsvetljenstvu, podlago so mu ustvarili filozofski, politični in socialni misleci poznega 17. in 18. stoletja (J. Locke, Ch. Montesquieu, Voltaire, D. Hume, J. J. Rousseau idr.), v 20. stoletju so bili njegovi najvidnejši filozofski predstavniki B. Croce, B. Russell in K. Popper. Razlike med temi misleci opozarjajo na veliko filozofsko, pa tudi socialno in politično različnost znotraj liberalizma. Razlike zadevajo pojmovanje svobode in njenih nosilcev. Prvotno izhodišče liberalizma je bila svoboda posameznika nasproti državi in Cerkvi, v 19. stoletju se je postavilo v središče vprašanje svobode naroda, sloja ali razreda, s čimer se je odprlo vprašanje, katera svoboda ima prednost pred drugimi – posameznik pred narodom, narod pred razredom in državo. Razlike v liberalizmu ne zadevajo samo subjekte svobode, ampak tudi njen obseg: ali naj bo svoboda čim večja in skoraj absolutna ali pa relativna in omejena. Ta problem se odpira ob razmerju med svobodo in enakostjo. Ker ta dva pojma nista komplementarna, ampak konvergentna, je treba dati prednost enemu od obeh. Absolutna svoboda je zmeraj svoboda močnejšega, zato vodi v večjo ali absolutno neenakost. V sredi liberalizma je zato lahko samo ravnotežje med svobodo in enakostjo, brez tega se je liberalizem v svojem razvoju skozi 19. in 20. stoletje razkrajal v anarhizem (enakost posameznikov v nesvobodni množici), v socializem (svoboda enega razreda nad neenakimi drugimi), v nacionalsocializem in fašizme vseh vrst (svoboda močnejšega naroda ali rase z neenakostjo drugih). Med takšne skrajnosti, ki so ogrožale liberalizem od vsega začetka, sodi tudi neoliberalizem, ki pa je kot pojem dvoumen, saj enim pomeni prizadevanje za svobodno družbo, ki s pomočjo države zagotavlja posameznikom enake možnosti in socialno pravičnost, drugi pa neoliberalizem razumejo kot svobodo najmočnejših gospodarskih in političnih sil v dogajanju globalizacije, tako da absolutna svoboda enih prerašča v absolutno neenakost drugih. Ta problematika je povezana z dejstvom, da se liberalizem na različnih ravneh udejanja različno, z drugačnim razmerjem med svobodo in enakostjo. Na gospodarski ravni bi ga absolutno uveljavljanje svobode privedlo nazaj v »manchestrski« liberalizem, torej je za normalen gospodarski red treba svobodo omejevati z zakoni in predpisi državnih oblasti. Na politični ravni je njegova edina možna oblika parlamentarna demokracija s strankami, vsaka druga oblika bi ga privedla v enostrankarsko oligarhijo ali pa v anarhično brezvladje uličnih množic. Na socialni ravni bi prevlada enega sloja ali razreda nad drugimi (urbanih nad podeželskimi, industrijskega nad kmečkim, delodajalcev nad delojemalci, javnega sektorja nad zasebnim) pripeljala družbo v krizo in socialno vojno. Na kulturni ravni se liberalizem od začetka zavzema za svobodo mišljenja in ustvarjanja, v 20. stoletju s podpiranjem skrajnih umetnostnih oblik politične in socialne avantgarde, kar odpira problem kulturne svobode posameznika drugačne usmeritve, ki vidi v tej podpori svojo neenakost.
Na Slovenskem so se različne oblike liberalizma pojavljale v omejenem obsegu, večinoma brez skrajnih pojmovanj absolutne svobode in enakosti, poleg tega se mu je vsebina spreminjala v spremenljivih političnih okoliščinah. V 19. stoletju se je gibal v skladu s smermi evropskega liberalizma, želel je sekularizacijo, ločitev Cerkve od države, v prizadevanjih za svobodo je bil izrazito nacionalen, resda v povezavi Slovencev z južnoslovanskimi narodi in širše v okvirih panslavizma. Bil je brez izrazitega socialnega programa, pa tudi brez jasne vneme za »manchestrski« tip gospodarstva. Danes bi videli v njem »desni« liberalizem. Na prelomu v 20. stoletje se je ostro spopadal s klerikalizmom, med prvo svetovno vojno se je nagnil k jugoslovanstvu in se med vojnama izrekal za jugoslovanski unitarizem. Med drugo svetovno vojno se je poskušal upirati komunistični revoluciji, ta je po 1945 zatrla njegove najvidnejše politične predstavnike. Po letu 1960 in v sedemdesetih letih so se znotraj socializma začele obnavljati liberalne tendence, vendar ne na socialni ali politični ravni, ampak v gospodarstvu, kolikor jih je sistem dopuščal, izraziteje pa na kulturni ravni v dopuščanju avantgardne umetnosti in njenih skrajnih oblik. V desetletju pred osamosvojitvijo so zlasti v krogu Nove revije oživele liberalne ideje o gospodarski, socialni in kulturni svobodi in se strnile v program nacionalne osvoboditve ter demokracije, utemeljene v človekovih pravicah in svoboščinah, kar je pomenilo vrnitev k prvotnim zahtevam liberalizma, vendar brez dogmatičnosti nekdanjih razsvetljenskih mislecev. Po letu 1990 se ohranja liberalizem v nazivih in programih političnih strank, večinoma kot »levi« liberalizem, ki odklanja idejo narodne skupnosti kot pravega subjekta emancipacije, namesto tega se usmerja v anacionalne projekte absolutne svobode za posameznike, brez jasnih pogledov na njihov gospodarski in socialni položaj, večinoma z nasprotovanjem neoliberalizmu in brez domišljene alternative, zato se ne more oblikovati politična stranka, ki bi bila liberalna ne samo po imenu. Ta politična nedoraslost slovenskega »levega« liberalizma je razumljiva zaradi dejstva, da so med njegovimi nosilci tudi ali predvsem nekdanji komunistični funkcionarji, njihovi nasledniki, podporniki in simpatizerji.
Literatura
Grdina, I. (2013). Slovenci med tradicijo in perspektivo. Ljubljana: Študentska založba.
Kos, J. (1996). Duhovna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.
Rupel, D. (2017). Zadnjih sto let 1917–2017. Ljubljana: Modrijan.
Rupel, D. (2017). Železo in žamet ali od kulture do države. Ljubljana: Slovenska matica.