Teze za Ustavo Republike Slovenije (1988)

Takoj po objavi Prispevkov za slovenski nacionalni program v prvi polovici februarja 1987 sta stekli dve vzporedni vrsti pobud, dejanj in avtorskih besedil. Prva je izvirala neposredno od ustavno pomembnih kritičnih in programskih idej Prispevkov, drugo pa so spodbudile slovenske kritike tedaj oktroiranih zveznih ustavnih amandmajev. Oba ustavotvorna miselna tokova sta se vzajemno dopolnjevala, se krepila in se kmalu povezala v skupni avtorski projekt nove slovenske ustave, ki je bil v obliki znanih Tez za Ustavo Republike Slovenije javno predstavljen aprila 1988.

Upravni odbor Slovenskega sociološkega društva je 14. septembra 1987 sprejel sklep, da se ustanovi posebna ustavna komisija, ta pa se je sestala prvič v petek, 25. septembra 1987. Prvi od petih sklepov tega sestanka je delovno skupino za ustavni razvoj zavezal, da naj ne posega v razpravo o ustavnem razvoju parcialno, temveč da naj »čimbolj celovito problematizira posamezna področja, relevantna za ustavni razvoj«. Navedenih je bilo tudi 11 ustavnih področij, za katera naj bi se začelo zbirati ustrezno sociološko gradivo, od občine do temeljnih pravic in svoboščin. Društvo je 10. decembra organiziralo v Zbornični dvorani univerze javno strokovno razpravo o »Alternativnih programih ustavnega razvoja Slovenije« na podlagi že objavljenih ali za razpravo posebej pripravljenih študij pravno-sociološke narave. To je bila v resnici pobuda za pisanje celovite nove slovenske ustave.

Januarja leta 1988 je bila v obliki vabila za sodelovanje pri zbiranju, urejanju in pisanju gradiva napisana tudi prva zasnova nove ustave: »Programska študija, ki jo nameravamo izdelati v okviru društva kot sociološki prispevek k javni razpravi o aktualnih spremembah slovenske in jugoslovanske ustave, bo razdeljena na večje število problemskih področij, ki praviloma sovpadajo s posameznimi vidiki ustavne ureditve in razvoja.« Naštetih je bilo skupno 19 takih področij (pravzaprav poglavij nove ustave), od »temeljnih načel« (preambula ustave) do »ustavnega položaja vojske in obrambe«. Vabilo je vsebovalo navodilo, da naj bodo izdelane zasnove po področjih do 10. februarja 1988, do konca meseca 1988 pa naj bo celotno besedilo urejeno, oblikovano, predloženo v javno razpravo ter objavljeno. V roku je prišlo na naslov delovne skupine več kot trideset prispevkov, na podlagi katerih je bil  izdelan konkretni »načrt ustavne ureditve Slovenije« v štirih delih.

Nekaj dni pozneje, 15. februarja 1988,  je predsednik Društva slovenskih pisateljev Rudi Šeligo podpisal zapisnik članskega sestanka društva, ki je vseboval tudi naslednje sklepe: da naj se izvede slovenski referendum o odložitvi razprave o predlogu sprememb zvezne ustave; da naj se najprej sprejmejo nove republiške ustave; da naj upravni odbor društva s svojo ustavno komisijo pripravi svoj osnutek nove slovenske in jugoslovanske ustave. Istega dne je poslal slovenski skupščini tudi uradno pobudo za razpis referenduma.

V začetku marca 1988 sta bili ločeni seji sociološke in pisateljske ustavne komisije, po tem pa sta predsednika obeh komisij, Tone Peršak in Peter Jambrek, vabila na seje člane obeh komisij. V vabilu na sestanek 16. marca 1988 je bilo med drugim navedeno: »Predvidevam, da bi v sredo lahko prišli do delovnega dogovora o vsebini, seveda še ne o dokončni formulaciji tez o temeljnih izhodiščih in o človekovih pravicah. Na naslednjih dveh delovnih sestankih pa bi nadaljevali z obravnavo področij socialnoekonomskih pravic in odnosov ter ureditve države.« Že za naslednji teden, v torek, 22. marca 1988, je bil sklican sestanek »skupne delovne grupe za ustavni razvoj Slovenskega sociološkega društva in Društva slovenskih pisateljev«.

V enem mesecu so bile nato napisane Teze za Ustavo Republike Slovenije s predgovorom, ki sta ga napisali vodstvi obeh ustavnih komisij, in z uvodnimi razlagami. Za objavo tega gradiva sta poskrbela Igor Bavčar in Janez Janša po pooblastilu uredništva Časopisa za kritiko znanosti. Publikacija v skupnem obsegu 114 strani je izšla na sam dan javne tribune v Cankarjevem domu (v četrtek, 25. aprila 1988), na kateri sta obe društvi predstavili svoj model nove slovenske ustave. Tez za Ustavo Republike Slovenije se je oprijelo ime »Pisateljska ustava«. Z vidika vsebine pomenijo Teze iz leta 1988 zagotovo nadaljevanje Prispevkov za slovenski nacionalni program iz leta 1987 oziroma njihovo programsko izpolnitev na ustavnopravnem in državnopolitičnem področju. Čeprav je res, da so šele pravniki prepričali svoje pisateljske kolege, da je treba preiti od upora proti zveznim ustavnim amandmajem na pisanje nove slovenske ustave in da Pisateljska ustava ni nastala izpod peresa pesnikov in pisateljev, ampak pravnikov in sociologov, je treba poudariti, da je pa prav predsednik DSP Rudi Šeligo na septembrskem članskem srečanju DSP v Štatenbergu prvi javno napovedal, »da se bo društvo najbrž lotilo oblikovanja lastnega predloga ustave oziroma oblikovanja tez, kaj naj bi resnično demokratična in s tisočletnimi težnjami slovenskega naroda usklajena ustava vsebovala«. Pojasnil je tudi mehko moč Pisateljske ustave, ko se je v svojem poročilu, objavljenem leta 1988 v Gradivu za slovensko ustavo, pri razločevanju nasilne in politične akcije od nenasilne in kulturniške skliceval na predavanje Dušana Pirjevca z naslovom Radikalizem in revolucionarnost, ki ga je imel 27. maja 1971 ob zasedbi Filozofske fakultete.

Pisateljsko ustavo je obravnavala tudi sekcija Marksističnega centra Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije za politični sistem, ki je bila organizirana 12. maja 1988. Sklepna razprava je Teze označila za skrajno enostranske, češ da »premalo gradijo na pozitivnih tradicijah narodnoosvobodilne borbe in revolucije«; da podcenjujejo, zanemarjajo ali zanikajo temeljna načela jugoslovanske poti v socializem, zlasti »družbeno lastnino in družbeno samoupravljanje, prizadevanje za razvijanje samoupravne socialistične demokracije, za osvoboditev dela in delavcev.« Predsedujoči je nasprotoval tudi izpustitvi oznake »socialistična« iz imena Republike Slovenije, črtanju Zveze komunistov iz temeljnih načel ustave in negaciji delegatskega skupščinskega sistema.