Narodna samobitnost

Sintagma »slovenska samobitnost« se je pogosto uporabljala v času priprav na slovensko državno osamosvojitev, zlasti v besedilih pesnikov in pisateljev (C. Zlobec, Slovenska samobitnost in pisatelj, 1986). Njen pomen je bil v tem, da je poudarjala samostojnost, samolastnost, izvirnost slovenskega naroda, kar mu daje pravico do odločanja o svojem položaju, najprej jezikovnem in kulturnem, nato tudi gospodarskem, socialnem in političnem. Njegova vsebina je enaka pojmu avtonomije in je torej v zvezi z razvojem slovenske zavesti o sebi, svoji posebni zgodovinski usodi in iz te izhajajoči avtonomnosti. Pri uporabi sintagme, ki v sebi povezuje pojma naroda in samobitnosti, je treba upoštevati njun jezikovnozgodovinski izvor in razvoj. Izraz samobitnost je bil umetna skovanka, najbrž po nemškem pojmu »Selbstein«, ki je filozofskega izvora. V Cigaletovih slovarjih se prvič pojavlja kot pridevnik »samobiten« (nemško »selbsteiend«, »selbstständig«), pa tudi že kot samostalnik »samobitnost« s podobnimi pomeni (nemško »Selbstständigkeit«, »Eigenartigkeit«).

Da ima pojem samobitnosti zvezo s filozofijo, kaže dejstvo, da ga je mogoče povezovati s pojmi nemškega klasičnega idealizma (Fichte, Hegel), z njegovimi razlagami naroda in države. V slovensko filozofijo je pojem »samobit« uvedel A. Ušeničnik leta 1916, pomenil mu je bivajoče, ki biva sámo iz sebe, to pa je po nauku sholastikov lahko samo Bog. Prenos samobitnosti na narod je posledica njene sekularizacije. Na tej ravni je bilo mogoče idejo narodne samobitnosti izenačiti s pojmom narodne identitete, ki je prav tako filozofski in ima izvor v Aristotelovi razlagi logičnega mišljenja. Zato je v zadnjih desetletjih po osamosvojitvi prišlo do tega, da je idejo o slovenski narodni samobitnosti začelo nadomeščati razmišljanje o slovenski narodni identiteti. Pri tem si oba pojma nista popolnoma konvergentna. Preden lahko razmišljamo, kaj je slovenska identiteta, mora biti očitno, da slovenski narod zares obstaja kot avtonomna, izvorna enota, z lastno bitjo in genezo. Šele na tej podlagi je mogoče misliti o njegovi identiteti, se pravi o razlikah, ki ga ločijo od drugih, zlasti sosednih narodov, o razlikah, ki v logiki postavljajo njegovo »bistvo«. Na tej podlagi prihaja filozofsko-zgodovinska misel o slovenskem narodu do spoznanja, da je bistveni člen slovenske identitete slovenski jezik in v tem jeziku oblikovana duhovna kultura, ta pa je izhodišče za oblikovanje slovenske nacionalne družbe in države.