Narodni simboli

Narodni simboli so znamenja, ki izražajo pripadnost narodu. Pogosto so narodni simboli izpeljani iz emblemov tradicionalnih fevdalnih entitet; to velja zlasti za grbe, zastave in himne.

Slovenski narodni simboli so se lahko v javnosti pojavili šele po odpravi cenzure po padcu Metternichovega absolutizma. Leta 1848 se je najprej uveljavila belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava, ki jo je prvi izobesil Lovro Toman v Ljubljani in se je potem hitro razširila tudi drugod. Slovenska narodna zastava je bila sestavljena iz kranjskih deželnih barv, kakor so bile določene leta 1836. Takšen izvor slovenske zastave je pozneje omogočil njeno pojavljanje v javnosti vse do leta 1918. Kranjski Nemci in nemškutarji, ki so si prizadevali ločiti slovenske in kranjske barve, so za te imeli zlato (rumeno), modro in belo, češ da je bila srebrna (bela) barva že v srednjem veku – leta 1463 – nadomeščena z zlato (rumeno), vendar pri tem niso upoštevali določb iz prve polovice 19. stoletja.

Kot narodni simbol je bila slovenska zastava na delih slovenskega ozemlja v prvi polovici 20. stoletja večkrat prepovedana; to velja tudi za prostor v okvirih jugoslovanske države. Kraljevina Jugoslavija je v času osebne diktature kralja Aleksandra preganjala narodne simbole kot plemenske. V času komunističnega režima ni bila tolerirana zastava brez rdeče zvezde.

Slovenska narodna zastava je bila osnova za partizansko zastavo in za zastavo Ljudske/Socialistične republike Slovenije; v obeh je bila dodana rdeča peterokraka zvezda; ta je imela na zastavi LR/SR Slovenije rumeno (zlato) obrobo. Slovensko domobranstvo je v letih 1943–1945 uporabljajo slovensko narodno zastavo s kranjskih deželnim grbom iz dobe habsburške monarhije. Ob osamosvojitvi Slovenije je bila iz slovenske narodne zastave oblikovana slovenska državna zastava (dodan je grb), ki je pozneje postala tudi pomorska. Kot prapor na premcu pa se uporablja belo-modro-rumena zastava. Poseben prapor v barvah narodne zastave z državnim grbom v središču imata tudi predsednik Republike Slovenije in predsednik Vlade Republike Slovenije.

Slovenski grb v času habsburške monarhije še ni obstajal; uporabljali so se grbi posameznih dežel. V Kraljevini SHS/Jugoslaviji slovenskega dela države ni predstavljal grb, ki bi bil sestavljen iz historičnih grbov slovenskih dežel v habsburški monarhiji (edina izjema je bil kranjski orel na kraljevem praporu), temveč nov grb; njegovi posamezni elementi so bili vzeti iz grba celjskih grofov in knezov ter iz grba Kraljevine Ilirije in nekaterih drugih historičnih grbov. Zlata/rumena ladja iz ilirskega grba je bila prestilizirana v srebrn/beli polmesec (kar naj bi zadovoljilo muslimane), ohranjena pa je bila modra osnova ščita. Kot slovenski element so bile dodane zvezde, ki so v celjski grofovski in knežji grb prišle iz grba vovbrških grofov.

Med drugo svetovno vojno se je na partizanski strani sprva kot simbol v vlogi grba uveljavila silhueta Triglava, ki se je skupaj s celjskimi zvezdami leta 1942 pojavila tudi v legalističnem taboru. Triglav je bil tudi osrednji element grba Ljudske/Socialistične republike Slovenije, vendar je bil v njem obdan s tipično socialistično ikonografijo (rdeča zvezda, žitni klasi) ter z lipovimi listi. Tudi okrogla oblika grba namesto klasične ščitaste je bila znamenje socialistične opredelitve.

Ob oblikovanju suverene Republike Slovenije je bil uzakonjen grb s Triglavom, celjskimi zvezdami in valovitimi črtami. Grb, ki je delo Marka Pogačnika, deloma upošteva klasična heraldična pravila (ima vse tri barve zastave, pri čemer je rdeča le obroba); kot tak sodi med sodobna simbolna znamenja.

Kot slovenska himna se je v drugi polovici 19. stoletja uveljavila pesem Naprej, zastava slave, ki je nastala leta 1860, ko je Davorin Jenko uglasbil besedilo Simona Jenka. V letih pred prvo svetovno vojno je kot nova slovenska himna veljala pesem Slovenec sem z besedilom Jakoba Gomilška v uglasbitvi Gustava Ipavca. Po prvi svetovni vojni je prvi del pesmi Naprej, zastava slave postal eden od treh elementov državne himne Kraljevine SHS/Jugoslavije. Naprej, zastava slave je veljala za himno med drugo svetovno vojno tako na partizanski kakor tudi na domobranski strani.

Po drugi svetovni vojni je bila pesem Naprej, zastava slave neuradna himna, saj se je pričakovala nova himna Ljudske/Socialistične republike Slovenije in federacije. Ob uradnih priložnostih se je praviloma izvajala državna himna Hej Slovani, pogosto z Internacionalo kot pesmijo vladajoče partije. V zadnjem obdobju Jugoslavije se je začela kot slovenska himna uveljavljati Prešernova Zdravljica v uglasbitvi Stanka Premrla (4 kitice). Leta 1989 je Zdravljica postala uradna himna Socialistične republike Slovenije, v tej vlogi se je obdržala tudi v neodvisni Sloveniji; kot himna se izvaja le njena 7. kitica, ki so ga iz literarne celote, ki jo je ustvaril France Prešeren, iztrgali že komunisti v ustanovnem manifestu Komunistične partije Slovenije 1937. Pesem Naprej, zastava slave je postala v neodvisni Sloveniji himna slovenskih oboroženih sli, pesem Slovenec sem pa himna Svetovnega slovenskega kongresa.

Kot slovenski simbol se je v 2. polovici 19. stoletja in v začetku 20. nasproti nemškemu hrastovemu listu z želodom uveljavil lipov list s cvetom; lipov list se kot slovenski simbol pojavlja tudi pozneje, večkrat v povezavi s pesmijo Lipa zelenela je Davorina Jenka. Med deklaracijskim gibanjem 1917–1918 se je kot slovenski simbol pojavljal tudi zimzelen.

Med državnimi simboli Slovenije se – za razliko od mnogih drugih držav – nikoli ni pojavljalo nobeno geslo.