Demosov predvolilni program osamosvojitve (1990)

V začetku leta 1990 se je slovenska demokratska opozicija²⁹³ začela resno in pospešeno pripravljati na bližnje volitve. Tedaj v Demos – Združeno opozicijo Slovenije povezani Slovenska demokratska zveza, Zeleni Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenska kmečka zveza so se sredi januarja prvič javno predstavili s skupno Deklaracijo o slovenski samoodločbi.²⁹⁴ Objavljena je bila v Delu 18. januarja 1990 in v Novi reviji marca 1990 skupaj s spremnim komentarjem Petra Jambreka in Dimitrija Rupla, naslovljenim »Realizem izjave o slovenski samoodločbi«.

Podpisniki so v Deklaraciji najprej spomnili na idejo slovenske samoodločbe, predlagano v Majniški deklaraciji leta 1989, nato pa so se zavzeli za uresničitev teh vrednot in za to, da bo Združena opozicija Slovenije izvedla naslednje prednostne predvolilne in povolilne politične naloge:

»Storila bo vse, kar je v njeni moči, da bi bile volitve aprila 1990 zares svobodne in poštene in da bi bile podlaga za reprezentativen in legitimen slovenski parlament.

Plebiscit, s katerim bodo Slovenci lahko svobodno izrazili svojo voljo in se odločili o svoji politični prihodnosti: Slovenska združena opozicija se zavzema za konfederacijo suverene republike Slovenije z drugimi jugoslovanskimi narodi.

Referendum, ki bo slovenskemu narodu omogočil določiti naravo svoje države v obliki nove ustave.

Tako opredeljeni politični program Slovenske združene opozicije temelji na trdnem sklepu, da je treba storiti vse za ustrezno demokratično soglasje slovenskega ljudstva, vključno z možnostjo samostojne razglasitve neodvisnosti, ki bi bilo utemeljeno z občečloveško pravico do samoodločbe naroda.«

Sledijo razlogi za uveljavitev programa: »Čeprav so Slovenci glede na svoj jezik, kulturo, ozemlje, poseben zgodovinski razvoj in gospodarsko sposobnost nesporno samostojen in z drugimi enakopraven narod, doslej niso mogli uživati temeljnih nacionalnih oz. političnih pravic. V več kot tisočletnem obstoju Slovencem nikoli ni uspelo ustvariti lastne države.

Po prvi svetovni vojni so Slovenci prešli izpod vladavine habsburškega cesarstva v Jugoslavijo, ki ji je vladal srbski kralj. Po drugi svetovni vojni so bili porinjeni v vzhodnoevropski imperij.

Slovencev nikoli niso vprašali, ali si v resnici želijo postati podložniki avstrijskega cesarja, srbskega kralja ali komunističnega partijskega vladarja. Usodo vsega naroda je zapečatila ta ali ona vase zaverovana politična frakcija naroda v nenormalnih razmerah svetovne vojne, tuje okupacije, množičnega nasilja in razpada ustanov.

Politične elite sedaj že sedemdesetletne jugoslovanske države so eksperimentirale s praktično vsemi političnimi formulami, ki naj bi odvrnile njen končni propad. Jugoslavija je že bila kraljevina in republika, država z več strankami in z eno samo partijo, bila je centralizirana, regionalizirana in federalna, vladale so ji civilne in vojaške elite, imela je pretežno privatno in pretežno državno gospodarstvo. Vse doslej znane ponovitve jugoslovanskega eksperimenta so propadle. Vendar pa se državni oblastniki niso nikoli odločili za nekaj povsem nespornega: dovoliti narodom, ki so jih potisnili v neprijetno sožitje, svobodno izraziti njihovo voljo v demokratičnem postopku samoodločbe.

Tudi ko so se znašli v novi Jugoslaviji (FLRJ oz. SFRJ), Slovenci niso mogli uveljaviti pravice do samoodločbe, ampak so bili podvrženi najrazličnejšim pritiskom centralizirane komunistične oblasti.«

Deklaracija nato našteva okoliščine, ki so še posebej ogrožale pravico slovenskega naroda živeti brez strahu in nasilja. Te naj bi bile zlasti:

– Grožnje z uvedbo izrednih razmer, ki naj bi na Slovenskem omogočile vojaški in policijski teror, kakršen je že vladal na Kosovu. Takšne grožnje so se pojavljale vselej, kadar so slovenske demokratične pobude in prodori ogrozili avtoritarno naravo jugoslovanske države.

– Primer, ko je vojaški vrh SFRJ poskušal z množičnimi aretacijami obglaviti slovenske kulturne in politične elite. Celovit načrt, ki ni uspel, vendar pa je vojska aretirala in obsodila štiri slovenske intelektualce.

– Pritiski, ki so jih različni osrednji državni in partijski organi uporabili, da bi preprečili sprejem dopolnil k veljavni slovenski ustavi, dopolnil, ki so enostransko dovoljevala več politične in gospodarske svobode. Centralni politični pritisk je moral popustiti zaradi moči vsenarodnega soglasja, ki ga je ustvarilo neposredno sodelovanje vsega ljudstva ob pomoči skupne politične volje Združene slovenske opozicije in državnih organov v Sloveniji.

– Zahteve po odstavitvi slovenskega vodstva, ideološke obsodbe separatizma, šovinizma, antikomunizma in nacionalizma, ki so jih vzklikali na množičnih mitingih srbske partije, ter poskusi izvoziti take mitinge tudi na slovensko ozemlje. Organiziran vdor srbskih indoktriniranih množic, ki je pomenil, da je Sloveniji neposredno grozila državljanska vojna, to grožnjo so odločno zavrnili vsi deli in vse ustanove slovenskega naroda.

– Bojkotiranje vsega slovenskega blaga, od časopisov do hladilnikov, s katerim je srbsko državno in partijsko vodstvo nemudoma odgovorilo na to obrambno akcijo. Zapora srbskega tržišča pa je ogrozila tudi vrnitev srbskih dolgov slovenskemu gospodarstvu.

– Stopnjevanje pritiskov iz zveznega centra, da bi spremenili veljavno jugoslovansko ustavo tako, da bi korenito skrčili pristojnost zveznih enot. Uradne pobude srbskega in zveznega državnega predsedstva, da bi uzakonili povsem novo ustavno ureditev Jugoslavije, so sledile modelu centralizirane, močno regulirane in še vedno ideološke države z zgolj kozmetičnimi kompromisi v prid demokratičnim pravicam državljanov in narodov. Te spremembe so javno razglašali kot pogoje za poenotenje jugoslovanskega tržišča. Vendar pa bi dejansko predlagane ustavne določbe le pomnožile pooblastila osrednje državne oblasti na področju zveznih davkov, ki naj bi zadovoljili neomejene finančne zahteve vojske, zveznih birokracij in bankrotiranih državnih podjetij, od katerih jih je bilo polovica lociranih v SR Srbiji.

Tedanje slovenske opozicijske stranke so v svojo predvolilno deklaracijo zapisale še naslednja opozorila in programske cilje:

»Pritiski, ki zahtevajo vedno močnejšo centralizacijo Jugoslavije, se ne nehajo. Ti pritiski so v neposrednem in dolgoročnem interesu vseh birokratskih razredov in segmentov Jugoslavije – ki niso sposobni preživeti. V primeru slovenskega ljudstva pa tovrstni pritiski pomenijo nenehni izvor kolektivnega strahu: Bojimo se birokratske kontrole naših proizvodnih sposobnosti, avtoritarnega pokrova nad našo novo, porajajočo se demokracijo ter groženj duhovni in moralni skupnosti našega naroda.

Sprašujemo se, ali je Jugoslavijo sploh mogoče ohraniti ne glede na kakovost njene notranje ureditve. Pa ne samo zaradi njene kulturne, religijske, jezikovne in zgodovinske razdeljenosti: te delitve po našem mnenju le krepijo že obstoječe sredobežne in rušilne energije, ki jih vsebujejo neenake proizvodne sposobnosti in zmogljivosti različnih jugoslovanskih narodnih in regionalnih skupnosti.

Očitno je, da te razlike pogojujeta zgodovina in kultura. Zato so v načelu in praksi nadrejene katerim koli ustanovam in reformam, ki si prizadevajo integrirati Jugoslavijo.

Niti skupni kralj niti državna birokracija niti vojska niti hegemonistična partija niti dominantni narod ali enotna ideologija niso zmogli pripraviti jugoslovanskih narodov do urejenega in produktivnega sožitja.

Eno od novejših napak pri presoji možnosti za preživetje Jugoslavije pomeni prepričanje v nevtralno in integrativno vlogo svobodnega tržišča in demokracije na večinskem načelu, ki naj bi delovala na ravni vse Jugoslavije: Večinsko načelo demokracije in liberalno tržišče lahko delujeta le v okviru sorazmerno nekonfliktnih skupnosti, kakršna je Slovenija in kakršna ni Jugoslavija …

… Sedanji quid pro quo zato predstavlja le še en zgrešen poskus podaljševanja jugoslovanske agonije, odlaganja neizbežnega: namreč popolnega gospodarskega, političnega in institucionalnega zloma Jugoslavije. Ni težko predvideti različnih možnih oblik nenadzorovanega razsula Jugoslavije: državnega udara, državljanske vojne, militarizacije države in gospodarstva, nasilnih odcepitvenih in/ali hegemonističnih množičnih gibanj.

Vidimo pa tudi nekaj možnosti za nenasilno rekonstrukcijo sedanje jugoslovanske države: demokratičen postopek, ki bi vsem narodom, ki so bili prisiljeni v nelagodno sožitje, omogočil svobodno izraziti svojo voljo.

Nimamo namena ponujati rešitve nacionalnih vprašanj drugih jugoslovanskih narodov, Muslimanov in Albancev, Srbov, Hrvatov, Črnogorcev in Makedoncev. Ti in drugi jugoslovanski narodi sami najbolje vejo, kakšna ureditev njihovih notranjih in zunanjih zadev jim najbolj ustreza, ne glede na to, ali si jih bodo organizirali sami zase ali pa skupaj z drugimi narodi.

Štejemo pa se poklicani pomagati slovenskemu ljudstvu izraziti njegovo politično voljo. Zato ponovno poudarjamo svoj trdni sklep, da bomo, kolikor bo v naši moči, pospešili prehod slovenskega naroda iz komunizma v demokracijo, od prisilne skupnosti z drugimi jugoslovanskimi narodi k svobodni in prostovoljni konfederaciji evropskih narodov.«

Deklaracijo o slovenski samoodločbi sklene ugotovitev, da tako opredeljeni politični program slovenske združene opozicije temelji na trdnem sklepu, da je treba storiti vse za ustrezno demokratično soglasje slovenskega ljudstva, vključno z možnostjo samostojne razglasitve neodvisnosti, ki bi bila utemeljena z občečloveško pravico do samoodločbe naroda.