Program osamosvojitve pred in po volitvah 1990

Demosov predvolilni program osamosvojitve je predstavljala na primer Deklaracija o slovenski samoodločbi iz januarja 1990, s katero se je v Združeno opozicijo Slovenije povezanih pet strank zavezalo, da bodo izvedle »plebiscit, s katerim bodo Slovenci lahko svobodno izrazili svojo voljo in odločili o svoji politični prihodnosti«, ter »referendum, ki bo slovenskemu narodu omogočil določiti naravo svoje države v obliki nove ustave«. Vendar kakšne korenitejše pospeševalne pobude v mesecih po volitvah niso dali niti Demosova vlada niti njegov poslanski klub niti vodstvo koalicije. Zadeve so tekle brez dramatičnih zasukov, s postopnimi vladnimi in zakonodajnimi ukrepi, čakajoč na razplet ustavnega kompromisa. Po drugi strani pa Demos medtem tudi ni izoblikoval kakšne skupne, opredeljene in javno predstavljene strategije osamosvajanja v nasprotju s korenitim in svojim celovitim predvolilnim nacionalnim in ustavnim programom.

Demosovo vodstvo je sestavljala vsota ljudi podobnega političnega in vrednostnega izvora v narodnoosvobodilnem gibanju osemdesetih let, od katerih je po skupni volilni zmagi vsak prevzel osebno odgovornost za vodenje enega od pomembnih projektov ali resorjev, Bučar parlamenta, Peterle vlade, Janša vojske, Bavčar policije itd. Pučnik je poskušal poganjati, usmerjati in usklajevati to koalicijo organizacijsko precej neizkušenih strank, zvez in posameznikov. Kljub temu se je poleti in jeseni leta 1990 oblikoval nekakšen tihi dogovor, ki je ustrezal večini vodstva in za katerim je stala kritična masa politične moči znotraj Demosove koalicije. Na podlagi posamičnih izjav funkcionarjev ter konkretnih ukrepov lahko povzamemo »času in razmeram prilagojeno povolilno strategijo«, ki se je skrivala za vladnimi gesli »federacija – ne, konfederacija – da« ali »odcepitev – ne, samostojnost in suverenost – da« in podobnimi. Znana je bila na primer Bučarjeva izjava o Sloveniji in Hrvaški kot siamskih dvojčkih, javnosti manj znana pa je bila njegova tedanja zasebna zamisel strategije tihega odhoda iz Jugoslavije in zakonodajne preobrazbe starega ustavnega sistema. Ta strategija se je zdela upravičena: zavezništvo Slovenije in Hrvaške naj bi ustvarilo dovolj močan politični blok znotraj Jugoslavije, ki bi z nekaj potrpežljivosti in trme izsilil pravšnjo mero samostojnosti pod institucionalno pretvezo konfederacije. Ta strategija je imela za Demosovo oblast še eno očitno prednost: zakonodajne reforme, vladne ukrepe in osamosvojitvene poteze bi vlekla aprila izvoljena koalicija, ki bi se ji štiriletni mandat na ta način lahko celo naravno iztekel.