Demokracija
Časopis Demokracija pomeni prvi poskus izdajanja od zveze komunistov in njenih podrejenih organizacij neodvisno politično publikacijo, torej prvi opozicijski časopis v novejši slovenski zgodovini. Ker za to ni bilo zakonite možnosti, je ambicija iskala razne obvode. Kot glasilo Slovenske demokratične zveze (SDZ), ustanovljene januarja 1998, je Demokracija prvič izšla 21. aprila 1989 v obliki priloge (na osmih straneh) Gorenjskega glasa v Kranju; zasluge za azil gredo urednici Leopoldini Bogataj. Ustanovitelji so bili France Bučar, Janez Janša, Ivan Oman, Tomaž Pisanski, Hubert Požarnik, Dimitrij Rupel, Laura Štraus, Veno Taufer, Ivo Urbančič in Peter Volasko. Prvi urednik je bil Dimitrij Rupel, ki je bil tudi prvi predsednik SDZ. Kot priloga je izšla še dvakrat, nato je časopis nastopil samostojno (pri istem Glasu), ampak je zatem dobil odpoved gostoljubja. Prve številke, v nakladi od 12.000 do 15.000, so imele izrazit značaj alternativnega glasila, saj so prinašale programske izjave, navodila za ustanavljanje lokalnih odborov, obvestila, razne deklaracije – tudi Majniško deklaracijo – ter članke ali pogovore z vodilnimi ljudmi nastajajoče politične pluralnosti, kot sta Dimitrij Rupel in Janez Janša. Druga stopnja v razvoju časopisa se je začela jeseni 1989, list je postal štirinajstdnevnik, preselil se je v Ljubljano in tu izmenjal vsaj tri naslove, zatočišče mu je najprej nudil UK ZSMS Ljubljana (Univerzitetni komite Zveze socialistične mladine), ki je sprejel začasno ustanoviteljsko in izdajateljsko vlogo; glavni urednik je bil Tomi Drozg, odgovorna urednica Laura Štraus, toda situacija je bila konfliktna. Novembra 1998 je vlogo izdajatelja prevzelo založniško podjetje Magellan, d. o. o., ki je sicer izdajalo opozicijske knjige; njegov direktor je bil Bojan Korsika. Glavni urednik je postal Janez Janša, odgovorni Igor Bavčar, njuna pomočnica pa Laura Štraus. Ta zasedba je vztrajala do maja 1990, ko sta urednika postala ministra in veliko ustanoviteljev ter sodelavcev je prevzelo funkcije v nastajajočem postkomunističnem sistemu. Z nastankom Demosa, pozimi 1989/90, združenja opozicijskih strank, je postal časopis glasilo Demosa in se je posvečal oblikovanju in rasti političnih strank. Vodilni avtorji so bili ustanovitelji te opozicijske politične družbe in mnogi somišljeniki, ki so imeli za dopolnilo nekaj novinarjev in nekdanjih novinarjev. Poleg informativnih člankov, intervjujev in poročil, ki so imeli drznejši zorni kot od tradicionalnega časopisja in RTV, je bilo za Demokracijo značilno odpiranje dotlej prepovedanih in zamolčanih tem. Med najbolj rezke poteze lahko uvrščamo stike in celo izmenjavo člankov s Svobodno Slovenijo, listom slovenskih emigrantov v Argentini. Objavljala je še odprta pisma, tudi na najvišje, tega nevajene funkcionarje, ter cele strani pisem bralcev. Ker številna pisma poudarjajo, da niso mogla biti objavljena drugod (v Delu, Dnevniku, tudi v Mladini), dobro pričajo o rastoči pluralizaciji družbe, zlasti o sporih z vse bolj pikro samooklicano »levico«, ki se je zbrala okoli Mladine in se ni hotela pridružiti v Demosu združeni opoziciji. Ko je Demos aprila 1990 zmagal na volitvah, so se njegovi uredniki in sodelavci pretežno posvetili popolnoma novim nalogam. Zaradi tega in zaradi finančnih težav ter majhnih prodajnih možnosti je začela Demokracija hirati. Predzadnji urednik je bil Marjan Remic, zadnji pa Bojan Korsika. Finančne težave so bile izredne, saj je list izhajal med najhujšo inflacijo. Za ilustracijo: prvi samostojni izvod je poleti 1989 stal 7000, septembra že 13.500, konec novembra 40.000 din; leto pozneje je stal 15 najnovejših dinarjev. Demokracija je prenehala izhajati januarja 1991.