Krkovič, Anton

Brigadir Slovenske vojske, ki je bil načelnik Manevrske strukture narodne zaščite in poveljnik 1. specialne brigade MORiS. Med pripravami in med samo vojno za obrambo slovenske suverenosti je bil eden od najpomembnejših oblikovalcev in vojaških poveljnikov oboroženih sil nove slovenske države. Vojaški rok je služil v šoli za rezervne oficirje JA v Banjaluki (oklepne enote) in ga nadaljeval na specialističnem usposabljanju za specialne enote v Pančevu. Leta 1978 se je kot operativni zaposlil v Zaščitni brigadi TO v Kočevski Reki ter bil leta 1988 imenovan za načelnika Oddelka za ljudsko obrambo občine Kočevje. 17. maja 1990 je bil začetek razoroževanja TO Slovenije s strani JA, razoroženi (v večini primerov) pa so bili tudi oddelki za ljudsko obrambo. Tako so vzeli tudi orožje UO za LO občine Kočevje (to orožje je bilo namenjeno za enote, ki so bile pod »poveljstvom« upravnih organov za ljudsko obrambo, torej ločeni od TO). Krkovič, ki kot načelnik oddelka za ljudsko obrambo ni bil v strukturah TO, je za potek razorožitve TO 17. 5. 1991 izvedel po naključju, ko je prišel na oddelek v popoldanskem času s sestanka iz Ljubljane, tam pa je »naletel« na vojake JA, ki so nakladali tudi tisto orožje, ki je bilo last njegovega oddelka, in ga nato odpeljali v vojašnico v Ribnico. Po poizvedovanju je ugotovil, da gre za razoroževanje TO in tudi upravnih organov, zato se je odločil, da pokliče Janeza Janšo, novega republiškega sekretarja za ljudsko obrambo, ki je bil na to dolžnost imenovan 15. maja 1990. Dogovorila sta se, da Krkovič v tajnosti pripravi jedra oboroženih enot na področju celotne Slovenije, saj je do akta o prepovedi oddaje orožja prišlo prepozno in 19. maja je bilo že okrog 75 % orožja TO pod nadzorom JA. Krkovič je tako od 17. maja do 4. oktobra 1990 vodil MSNZ, ki se je vzpostavila kot vojaška organizacija nove slovenske države, ki je bila sposobna, organizirana in pripravljena obraniti osamosvojitvene procese v Sloveniji, kot agresor pa je bila v dokumentih MSNZ opredeljena JA. MSNZ je bila organizacija, ki je delovala v strogi tajnosti, v manjših skupinah zaupanja vrednih ljudi. V začetku oktobra 1990 je bilo v MSNZ vključenih okoli 22.000 ljudi, vzpostavljenih je bilo več sto tajnih skladišč za orožje, minsko-eksplozivna sredstva in vojaško opremo, česar pa nasprotniku (JA, KOS) kljub poskusom ni uspelo odkriti.

15. oktobra 1990 je Krkovič postal poveljnik Zaščitne brigade TO. Začela se je temeljita prenova zaščitne brigade, v katero je vključil preizkušene in zaupanja vredne pripadnike MSNZ. 17. 12. je bila pod Krkovičevim poveljstvom prvič postrojena na novo organizirana enota, ki je simbolično predstavljala tudi novo oboroženo silo nove države in »zadišalo je po slovenski vojski«. V obdobju do maja 1991 je v kočevskih gozdovih v strogi tajnosti potekalo usposabljanje za delovanje v specialnih oblikah vojne za to posebej izbranih pripadnikov brigade. Krkovič je nato v začetku junija 1991 dobil nalogo, da pripravi enoto, ki bi ob razglasitvi samostojne Republike Slovenije izvedla vojaški del razglasitve samostojnosti. Pripadniki te enote so bili pripadniki TO iz UC Ig in Pekre. Krkovič je 25. 6. 1991 poveljeval prvi častni enoti Slovenske vojske in v tej vlogi predal raport predsedniku Predsedstva Republike Slovenije. Pripadniki brigade so pod Krkovičevim neposrednim poveljstvom izvedli vrsto bojnih akcij: Moste pri Komendi, uničen prvi tank; Rožna dolina, sestrelitev helikopterja JLA; Borovnica, zavzetje enega največjih skladišč bojnih sredstev JA v Sloveniji; napad na vojašnice v Ribnici, varovanje nabornikov UC Iga in Peker, varovanje republiškega vodstva ter varovanje Luke Koper ob odhodu vojakov JA iz Slovenije. Takoj po odhodu JA iz Slovenije je brigada MORiS pod poveljstvom Krkoviča dobila nalogo, da izdela programe usposabljanja prvih profesionalnih vojakov. Tako se je usposabljanje prvih poklicnih vojakov v Sloveniji začelo junija 1992 v eni od baz brigade v Škrilju v bližini Kočevske Reke.

Anton Krkovič je bil leta 1993 med prvimi pripadniki slovenskih oboroženih sil imenovan v čin brigadirja, ki je takrat veljal za prvi generalski čin. Za svoje delo v obrambnih strukturah je prejel več priznanj, med njimi častni zank svobode Republike Slovenke in red generala Maistra 1. stopnje.