Korošec, Anton

Anton Korošec je bil duhovnik, politik in slovenski narodni voditelj od 1917 do smrti. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru, kjer je 1892 maturiral in potem na tamkajšnjem bogoslovju študiral teologijo. Posvečen je bil že 1895; kot kaplan je najprej služboval na Sladki Gori, od tam je bil premeščen v Marenberg (Radlje); 1897 se je vpisal na graško univerzo in 1905 doktoriral iz teologije. V obdobju 1898–1902 je bil učni prefekt mariborskega dijaškega semenišča.

Zgodaj je začel pisati v list mariborskih bogoslovcev Lipica; v letih 1898–1906 je bil urednik časnika Slovenski gospodar. Da bi nevtraliziral vpliv demagoške politike ptujskega župana Josefa Orniga in Nemcem naklonjenega lista Štajerc, je 1901 ustanovil list Naš dom. Zaradi objavljanja ostrih člankov o nemškutarjih je bil obsojen na šesttedenski zapor; cesar pa je potem kazen spremenil v globo 1000 kron. Sodeloval je tudi z ljubljanskim dnevnikom Slovenec in nemško pisanim časnikom slovenskih rodoljubov Südsteirische Post/Presse, ki je zagovarjal narodno slogo.

Korošec se je že v bogoslovju seznanil z Janezom Evangelistom Krekom; kljub še vedno veljavnemu kurialnemu sistemu, v katerem sta bili volilna pravica in njena moč odvisni od premoženjskega stanja glasovalca, je soglašal z njegovim prizadevanjem za politizacijo množic. V pričakovanju vedno večje prevlade demokratičnih načel v politiki se je zavzemal za oblikovanje močne in množične narodnjaške katoliške stranke, ki se bo predvsem zavzemala za interese najštevilnejšega – tj. kmečkega – sloja. V tem duhu je 1906 nastopil na 3. katoliškem shodu v Ljubljani. Na volitvah v štajerski deželni zbor je kandidiral že 1902, vendar zaradi takratnega nasprotovanja knezoškofa Mihaela Napotnika neposredni politični dejavnosti duhovnikov ni bil uspešen. Potem ko so mlajši liberalci začeli z delitvijo duhov na Štajerskem, je Korošec postal najdejavnejši politik katoliških narodnjakov na Štajerskem. Knezoškofijski ordinariat v Mariboru je od takrat lažje sprejemal duhovniške poslance. Korošec je bil izvoljen za predsednika Slovenske krščanskosocialne zveze na Štajerskem, 1907 pa še za člana odbora Slovenske kmečke zveze. Ta se je oktobra 1909 vključila v Vseslovensko ljudsko stranko. Njen načelnik je postal Ivan Šušteršič, Korošec, ki je tistega leta ustanovil politično glasilo Straža, pa podpredsednik.

V državni zbor je bil Korošec prvič izvoljen 1906 v splošni kuriji. Zmagal je z absolutno večino že v prvem krogu. V splošni kuriji okraja, ki je obsegal Slovenske gorice ter rogaško, konjiško in mariborsko območje, si je 1909 priboril tudi mandat poslanca štajerskega deželnega zbora. V dunajski državni zbor je bil po uvedbi splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice izvoljen še 1907 (na Kozjanskem in v Posotelju) in 1911 (v Savinjski dolini). Zavzemal se je za narodnostno enakopravnost, slovanske univerze v Cislajtaniji, trializem ter za izboljšanje položaja delavcev, razmer v kmetijstvu in vzpostavitev goste mreže modernih komunikacij (zlasti na podeželju). Prav tako je protestiral proti zaplenjevanju slovenskega tiska. Med kolegi si je kmalu pridobil velik ugled; bil je član več parlamentarnih odborov, od leta 1909 pa tudi podpredsednik Slovenskega kluba v dunajskem državnem zboru. Pozneje je enako funkcijo opravljal tudi v skupnem klubu večjega dela slovenskih in hrvaških poslancev. Marca 1914 je postal predsednik hrvaško-slovenskega kluba, ki ga je vodil do razpada Avstro-Ogrske.

Med prvo svetovno vojno je Korošec zlasti pod vtisom preganjanj Slovencev poleti in jeseni 1914 podprl Krekovo politiko, ki si je prizadevala za vključitev slovenskih dežel v okvir načrtovane jugoslovanske države. Ob združitvi južnoslovanskih poslancev dunajskega parlamenta v enoten klub je postal njegov predsednik; 30. maja 1917 je ob ponovnem začetku dela cislajtanskega parlamenta javno razglasil Majniško deklaracijo, ki je za edini namen prizadevanj svojih članov razglasila ustanovitev gospostva tujcev proste jugoslovanske države na vsem prostoru južnih Slovanov v habsburški monarhiji. Za Kreka in Korošca je bila ustanovitev jugoslovanske države pomembnejša kakor upoštevanje habsburškega okvira; potem ko je dunajska vlada nastopila proti vse močnejšemu ljudskemu gibanju v podporo deklaraciji, je to začelo postajati za Avstro-Ogrsko resen politični problem. Korošec je bil novembra 1917 kljub nasprotovanju Ivana Šušteršiča izvoljen tudi za predstavnika Kranjske v cislajtanski delegaciji za pogovore z Ogrsko, naslednji mesec pa je prevzel še mesto načelnika Vseslovenske ljudske stranke. V boju med Šušteršičevo in Krek-Kalanovo strujo v katoliškem taboru na Kranjskem je odločno podpiral slednjo, ki je nazadnje zaradi podpore knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča prevladala. Marca 1918 je na slovesnosti v Ljubljani iz rok Cilke Krek in Franje Tavčar sprejel 200.000 podpisov slovenskih žena in deklet v podporo Majniški deklaraciji. To je bil prvi večji nastop žensk v slovenski politiki.

Korošec je avgusta 1918 postal predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za južnoslovanski prostor v Cislajtaniji (dejansko brez Dalmacije), oktobra 1918 pa še za vse južne Slovane v habsburški monarhiji. Po objavi manifesta nekronanega cesarja Karla 16. oktobra 1918 je tri dni pozneje razglasil, da prevzema v svoje roke vso narodno politiko Slovencev, Hrvatov in Srbov. Potem ko je Wilson z odgovorom državnega sekretarja Roberta Lansinga na avstro-ogrsko mirovno noto 19. oktobra 1918 položil usodo Avstro-Ogrske v roke njenih narodov, je to dejansko pomenilo najpomembnejši korak na poti v neodvisnost. Korošec je 27. oktobra 1918 odpotoval v Švico in Francijo, da vzpostavi stike z antantnimi predstavniki ter se sporazume z Jugoslovanskim odborom in srbsko vlado o združitvi. Narodna sveta, ki jima je predsedoval, pa sta 27. (odstavitev Šušteršiča z mesta kranjskega deželnega glavarja) in 29. oktobra (hrvaški sabor prekine državnopravne vezi z Ogrsko, Avstrijo in Hrvaško vključi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov) postala de facto vrhovna oblast vsaj na delu področja, za katerega sta bila pristojna.

Korošec, ki je 1918 deloval izrazito nadstrankarsko, se je v Ženevi sporazumel s predsednikom srbske vlade Nikolo P. Pašićem o združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo na enakopravni osnovi, vendar zaradi nesoglasij med srbskimi politiki in dvorom dogovor ni mogel biti uresničen. Do zedinjenja je potem prišlo 1. decembra 1918 na osnovi poslanice (adrese) zagrebškega Narodnega sveta SHS srbskemu regentu Aleksandru. Korošec je po vrnitvi v domovino ta korak odobril in 20. decembra 1918 postal podpredsednik prve vlade Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je vodil Stojan M. Protić. Pomembno je prispeval k ustanovitvi ljubljanske univerze. V drugi vladi S. Protića in v prvih dveh kabinetih Milenka R. Vesnića je bil Korošec minister za promet; kot minister je spomladi 1920 zlomil stavko, ki jo je vodila radikalna levica. Za konstituanto je SLS, ki se je zavzemala tudi za žensko volilno pravico, pripravila predlog ustave, po katerem bi se poleg centralne vlade ustanovile pokrajine s svojimi avtonomnimi vladami; slovenski prostor za mejniki Kraljestva SHS bi tako ostal enoten.

Korošec se je v času Kraljestva SHS, ki je z vidovdansko ustavo 1921 postalo Kraljevina SHS, zavzemal za intenzivno in tesno povezovanje ljudi in pokrajin v novi državi, kar je mogoče pripisati času težavnega boja za meje na severu in zahodu. Ta politika – kot sta pokazala koroški plebiscit in Rapalska pogodba – ni prinesla dobrih rezultatov, kar se je pokazalo tudi pri volitvah v konstituanto. Na njih je SLS v jugoslovanskem delu Slovenije dosegla le relativno večino (36,1 %), njeni zavezniki na Hrvaškem in v Bosni pa so zabeležili še mnogo slabši rezultat. Zato pa je Koroščeva stranka na občinskih volitvah 1921 dosegla velik uspeh (61 %), kar je kazalo na to, da je njena organizacijska mreža ostala nedotaknjena. Korošec je zato spremenil državno politiko in se po sprejemu centralistične ustave obrnil k avtonomizmu ter z njim kot glavnim programskim načelom na volitvah 1923 dosegel v jugoslovanskem delu Slovenije absolutno zmago (60,5 % – 21 od 26 poslancev). Avtonomistična in federalistična opozicija sta se potem povezali in se skušali sporazumeti s Pašićevimi radikalci, vendar so ti stopili v koalicijo z najodločnejšimi integralisti, tj. Pribićevićevimi privrženci v Jugoslovanski demokratski stranki. Slovenija je bila potem za mejami Kraljevine SHS razdeljena na Ljubljansko in Mariborsko oblast.

Opozicija, ki se je zavzemala za revizijo ustave, se je potem sporazumela z zmernim krilom jugoslovanskih demokratov okoli Ljubomirja M. Davidovića in oblikovala vlado s stabilno večino. Korošec je bil v njej podpredsednik in prosvetni minister ter zastopnik ministra za vere, toda prevlado nove usmeritve so onemogočile kraljeve spletke. Na oblast so se vrnili radikalci, ki so po volitvah 1925, na katerih je SLS dobila 20 mandatov, sklenili sporazum s hrvaškimi federalisti Stjepana Radića. To je dokončno razbilo ustavi nasprotujočo opozicijo. Po zlomu koalicije med radikalci in Radićem sta na mesto tega stopili SLS in Jugoslovanska muslimanska organizacija, kar je Koroščevi stranki zagotovilo prevlado na Slovenskem. SLS je januarja 1927 zabeležila absolutno zmago na volitvah v skupščini Ljubljanske in Mariborske oblasti, septembra istega leta pa še na parlamentarnih volitvah; ponovno je dobila 20 poslancev. Ljubljanska in Mariborska oblast sta tedaj delali usklajeno in v praksi ustvarjali enotno slovensko upravo, SLS pa je na državnem nivoju postala zanesljiva partnerica radikalcev, muslimanov in srbskih demokratov okoli zunanjega ministra Vojislava D. Marinkovića. Korošec je v drugi vladi Velimirja/Velje Vukićevića februarja 1928 postal notranji minister, po atentatu na hrvaške poslance junija istega leta pa se je povzpel na položaj predsednika vlade. Na tem položaju je skušal stabilizirati razmere v času, ko je državi grozil razpad, ker se je del srbske politike ogreval za amputacijo zahodnih predelov Kraljevine SHS.

Korošec je v začetku 1929 sprejel imenovanje v vlado diktature generala Petra R. Živkovića, vendar ni mogel preprečiti popolne prevlade unitaristične politike, ki so ji volivci razpuščene SLS nasprotovali; naslednjega leta je prešel v opozicijo in 1931 postal predsednik osrednje zadružne zveze ter pogodbeni profesor za zadružništvo na beograjski univerzi. Šestdesetletnica Antona Korošca je bila med Slovenci 1932 bučno praznovana; slavljenčevi privrženci so nosili zelene kravate in nogavice, ob prepovedih zborovanj pa so se zatekali v cerkve. V Šenčurju je tedaj prišlo do velikih demonstracij proti režimu, ki so jih oblasti preganjale po Zakonu o zaščiti države; več katoličanov je bilo obsojenih na zaporne kazni. Ob koncu 1932 je v tržaškem Il Piccolu izšla Slovenska deklaracija, ki jo je sestavil krog razpuščene SLS in ji je tudi Korošec pritrdil. Dokument je poudarjal potrebo po združitvi slovenskega ozemlja in po priznanju slovenske narodne individualnosti; za uresničitev ciljev narodne politike morajo prevzeti pobudo Slovenci v Jugoslaviji. V tistem času so tudi druge opozicijske skupine formulirale svoje zahteve, režim pa je odgovoril s preganjanjem nasprotnikov. Korošec je bil 1933 interniran v Vrnjački Banji, potem pa v Tuzli in na Hvaru. Uradno razpuščena SLS, ki je delovala podtalno, je do 1935 bojkotirala volitve; z režimom so sodelovali le še posamezniki iz njenih vrst.

Po marsejskem atentatu se je Korošec udeležil žalovanja za ubitim kraljem Aleksandrom, 1935 pa je vstopil v vlado Milana M. Stojadinovića kot notranji minister. Bil je zelo vpliven in se je uspešno zavzel za ustanovitev akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter za projekte v korist ljubljanske univerze; 1938 je postal njen tretji častni doktor. Zaradi nasprotovanja Srbske pravoslavne cerkve in opozicije ni prišlo do ratifikacije konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo, čeprav so se slovenski katoliški politiki zavzemali zanjo.

V Dravski banovini, katere ban je postal Marko Natlačen, je 1935 povsem prevladala nekdanja SLS, ki je bila organizirana kot del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice/zveze. Na volitvah 1938 je JRZ v Dravski banovini prejela 78,6 % glasov. Ker je bil rezultat vladajoče stranke zlasti na Hrvaškem slab, je Stojadinović Korošca odslovil iz notranjega ministrstva, saj ga je imel za odgovornega za to, da javnost glasovanja ni bila izkoriščena za impresivnejšo podporo takratni oblasti. Slovenski voditelj je potem postal predsednik senata, kar je bila razen ob podeljevanju mandata za sestavo vlade predvsem protokolarna funkcija. Korošec je račune s Stojadinovićem poravnal februarja 1939, ko je koordiniral delovanje ministrov, ki so izzvali vladno krizo. Avgusta 1939 je bil kljub načelni podpori sporazumu med kabinetom Dragiše J. Cvetkovića s hrvaško opozicijo pod vodstvom Vladka Mačka odrinjen na stranski tir. Dravska banovina je kljub željam slovenskih katoliških politikov, da se po zgledu avtonomne Banovine Hrvaške preobrazi v Banovino Slovenijo, ostala v okvirih dotedanjega upravnega reda.

Poraz Francije spomladi 1940 je Korošca navdal z veliko negotovostjo; položaj države je poskušal okrepiti z zagovarjanjem kar najboljših odnosov z Nemčijo in njenimi zavezniki. Maja 1940 se je sestal s predsednikom prve Slovaške republike Jozefom Tisom, ki ga je osebno spoznal že 1914 v Mariboru, stikov z vidnejšimi nemškimi nacisti pa ni vzpostavil. Znova je vstopil v vlado kot prosvetni minister in skušal na Nemčijo napraviti vtis z akcijami proti prostozidarjem in njihovim tajnim mednarodnim povezavam ter z omejitvijo možnosti za šolanje Judov in tudi z antisemitskimi izjavami. Po drugi strani pa nemški manjšini ni bil pripravljen popuščati. Obstoj Jugoslavije se je Korošcu tedaj zdel bistven za preživetje Slovencev, v vrstah katerih si je ob zavedanju, da se mnenjske razlike med njimi večajo, prizadeval za preprečitev globljih razkolov – zlasti med katoličani. V zadnjih mesecih življenja se je trudil tudi za to, da bi hrvaške nasprotnike sporazuma Cvetković-Maček navezal na jugoslovanski okvir, s čimer je vzbudil negodovanje med nekaterimi srbskimi ministri, pa tudi pri Vladku Mačku, ki si je 1939–1941 prizadeval, da bi prevladal v celotnem zahodnem delu Jugoslavije.

Ob smrti sredi decembra 1940 je Korošec veljal za nespornega narodnega voditelja Slovencev; kot tak je bil sposoben v kriznih časih voditi nadstrankarsko politiko. Njegovi uspehi za oblikovanje institucij, pomembnih za slovenski razvoj, so bili nesporni. Še posebej se je odlikoval kot spreten politični taktik; kot tak je užival ugled tudi med Srbi, ki so mu dali vzdevka »Pop« in »Lepi Tonček«, na Hrvaškem pa zaradi predsednikovanja vladi po atentatu na Stjepana Radića in njegove somišljenike večinoma ni bil več sprejet kot pozitiven politični dejavnik. Korošec je bil na večer življenja tudi zelo nepriljubljen pri pripadnikih močno nacificirane nemške manjšine in pri komunistih, ki jih je zaradi protiverskega značaja marksistične ideologije in pripadnosti Tretji internacionali kot svetovni stranki proletariata pod nadzorom Sovjetske zveze razumel kot hudo grožnjo obstoju slovenskega naroda, Jugoslavije in Katoliške cerkve. Čeprav je 1929 sodeloval v vladi diktature in pozneje v vse bolj avtoritarnem režimu Cvetković-Maček, ni nikoli nasprotoval demokraciji.

Čeprav je dr. Anton Korošec s Slovenci prehodil najpomembnejše postaje zadnjih vzdihljajev dolgega 19. stoletja in bistvene prelomnice prvega dela kratkega dvajsetega in čeprav je bil verjetno najbolj nadarjeni slovenski politik, kar se jih je mogoče spomniti, zanj v panteonu te družbe ni prostora. Na ravni kolektivnega spominjanja je izenačen z lokalno ali regionalno pomembnimi podjetniki in čebelarji, ki imajo pravico do pomnika in do ulice v ožji skupnosti, iz katere so izšli, osrednji slovenski prostor pa jih ne pozna. Tako je tudi Anton Korošec dobrih petinsedemdeset let po svoji smrti razmeroma dobro znan v domači občini Sv. Jurij ob Ščavnici, medtem ko so mu že v Mariboru, s katerim je bila njegova kariera kot z enim najpomembnejših Štajercev v slovenski preteklosti močno povezana, kljub drugačnim prizadevanjem nekaterih odrekli ulico, kaj šele, da bi mu privoščili spomenik. Tako Korošec ostaja navzoč kot lokalni junak, sicer pa kot »notranji minister, ki se je posebej odlikoval z zapiranjem komunistov«, človek, ki se je politično prostituiral pred beograjsko čaršijo, doma pa ljudi slepil z avtonomističnimi prizadevanji, v zadnjem času pa še kot motor protijudovske zakonodaje in menda veliki arhitekt domnevne »vnaprejšnje izdaje SLS«, kot je bila stvar nedavno poimenovana.

Seveda je odrinjanje človeka takšnega formata za snovalce tankega zgodovinskega spomina Slovencev tako rekoč življenjskega pomena, zato mu je vredno nameniti veliko pozornosti. Pravzaprav je v tem oziru Koroščeva usoda in razkorak med njegovo vlogo in javnim dojemanjem njegovega lika in dela precej podoben kot pri njegovem mlajšem štajerskem rojaku Jožetu Pučniku. Kam s Korošcem – je namreč eno ključnih vprašanj ob soočenju z daleč najpomembnejšo dilemo slovenske zgodovine 20. stoletja, tako za tukajšnjo historiografijo kot za družbeno elito, o čemer je že bil govor zgoraj.

Korošec je tako rekoč poosebljeni slovenski emancipacijski uspeh v zadnji fazi avstrijske ustavne dobe in v prvi južnoslovanski državni tvorbi. Če bi ga kot političnega voditelja postavili na mesto, ki si ga je zaslužil, bi argument o »odrešilnosti« in »nujnosti« revolucije padel sam od sebe. Zato je spomin nanj dovoljen v lokalnih okvirih in pospremljen z opozarjanjem na njegovo vlogo notranjega ministra in notoričnega antisemita, v najnovejšem času pa, kot rečeno, še oplemeniten s sklicevanjem na njegov domnevni filonacizem, ki naj bi okužil celoten vrh njegove stranke in vse njegove naslednike na njenem čelu. S tem niso samo zavarovane pridobitve revolucije, temveč je pri roki še dobrodošlo zdravilo za tiste, ki bi hoteli godrnjati nad brutalnim izbrisom stare slovenske elite, češ, kaj pa naj bi jo drugega doletelo, ko pa se je že vnaprej prodala Hitlerjevemu novemu redu. Takšne trditve so toliko bolj eksplozivne, ker utegnejo pasti na plodna tla pri o razmerah v srednji in vzhodni Evropi med drugo svetovno vojno večinoma slabo poučenih zahodnih zgodovinarjih, ki poznajo in razumejo v glavnem samo tisti totalitarizem, s katerim so se soočila njihova okolja. Je pa Korošec za apologete revolucije neprijeten še v enem oziru, kot poglavitni izvrševalec slovenskega prehoda v južnoslovanske državne tvorbe, tako rekoč kot »oče Jugoslavije«, ki ji je ostal tudi pozneje zvest, čeprav ga to morda za tisti del Slovenk in Slovencev, ki na slovenski zasuk na Balkan po prvi svetovni vojni gledamo kot na stranpot (četudi mogoče neizogibno), dela manj privlačnega in aktualnega.