Avstro-Ogrska

Avstro-Ogrska je bila dualistična zveza zahodne in vzhodne državne polovice habsburške monarhije, ki je bila oblikovana leta 1867 z vnovično uveljavitvijo malce modificiranih ogrskih konstitucionalnih aktov iz leta 1848. Realna unija med obema državnima polovicama je razpadla ob koncu prve svetovne vojne, oktobra 1918. Zahodni del so sestavljala kraljestva in dežele, zastopani v državnem zboru na Dunaju (Cislajtanija; od 1915 avstrijske dežele), vzhodnega pa dežele svetoštefanske krone (Translajtanija oziroma Ogrska s Hrvaško). Vsaka od državnih polovic je imela svoje pravne predpise konstitucionalnega značaja, vlado ter dvodomni parlament. Skupni resorji so bili za zunanje zadeve, finance ter vojsko z mornarico. Skupnemu ministrskemu svetu, ki so ga sestavljali ministri teh resorjev ter ministrska predsednika obeh državnih polovic, je predsedoval zunanji minister. Enotno parlamentarno zastopstvo ni obstajalo; nadomeščale so ga delegacije parlamentov zahodne in vzhodne državne polovice, ki so obravnavale skupna vprašanja obeh. Predvideno državno sodišče za presojanje o sporih v zvezi z dualistično zvezo ni bilo vzpostavljeno. Armada in mornarica sta bili enotni, vsaka državna polovica pa je imela svoje domobranstvo. Pogodbe o prispevkih državnih polovic za skupne zadeve so se sklepale vsakih 10 let.

Leta 1878 je Avstro-Ogrska v soglasju z vodilnimi evropskimi silami okupirala do takrat turško Bosno in Hercegovino ter v njiju prevzela izvrševanje civilne in vojaške oblasti. Leta 1908 je razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine, ki pa je parlamenta državnih polovic nista ratificirala, čeprav je bila odškodnina sultanu plačana. Dogovora o tem, ali bo Bosna in Hercegovina pripadla vzhodni ali zahodni državni polovici, ni bilo; zanjo je bilo do razpada habsburške monarhije pristojno skupno finančno ministrstvo. Iz Novopazarskega sandžaka pa je Avstro-Ogrska umaknila svoje sile. Čezmorsko posest je Avstro-Ogrska imela le v 0,61 km² veliki koncesiji Tiencinu na Kitajskem po zatrtju boksarske vstaje (1902–1917/1919).

Politični ureditvi obeh državnih polovic Avstro-Ogrske sta izhajali iz aktov konstitucionalnega značaja, vendar sta se zelo razlikovali. Volilna pravica se je v Cislajtaniji na državnem nivoju nenehno širila in z reformo 1905–1907 zajela vse polnoletno moško prebivalstvo. Kurialni sistem se je do konca obdržal na deželni ravni, vendar so bile v deželnih zborih uvedene tudi splošne kurije; volilna pravica je na tej ravni postala splošna, ni pa bila enaka. Ponekod – zlasti na ravni lokalne samouprave, katere urejanje je bilo v pristojnosti kraljestev in dežel – je volilna pravica zajela tudi posamezne kategorije ženskega prebivalstva. Na Ogrskem je volilna pravica kljub reformam v precejšnji meri ostajala domena premoženjske elite, čemur je botroval strah pred vzponom strank nevladajočih slovanskih narodov in Romunov, ki so imeli manj premožnega prebivalstva kakor Madžari. Hrvaška je imela v Translajtaniji v skladu z dogovorom 1868 poseben položaj; v ogrski državni zbor je pošiljala svojo delegacijo. V praksi je skušala vlada v Budimpešti, ki je imela posebno ministrstvo za Hrvaško, njeno avtonomijo zožiti in oslabiti. Reka je bila pod neposredno pristojnostjo budimpeške vlade in parlamenta.

V politiki Cislajtanije so do leta 1879 po zaslugi kurialnega sistema in Schmerlingove volilne geometrije prevladovali nemški liberalci, ki so postajali vse bolj nacionalistični. Med 1879 in 1893 je zahodno državno polovico vodila vlada grofa Taaffeja, ki se je opirala na parlamentarni konservativno-slovanski »železni obroč«; v zunanji politiki se je oprla na Nemčijo in prevzemala Bismarckove socialne ukrepe; previdno je poskušala uresničevati ustavno načelo o enakih pravicah pripadnikov vseh narodov v posameznih kronovinah. Po padcu vlade kneza Windisch-Graetza, ki so jo v letih 1893–1895 podpirali konservativci, Slovani in zmerni nemški liberalci, ni bilo jasne in stabilne parlamentarne večine. Badenijeva in Beckova vlada sta jo poskušali vzpostaviti z demokratizacijo in pritiskom vse številnejših volivcev na tradicionalne in nove množične stranke (socialdemokrati, krščanski socialci), prvi Koerberjev kabinet pa z velikim investicijskim ciklom in integrativno kulturno usmeritvijo, toda stabilnost vseeno ni bila dosežena; vlada in dvor sta se zato začela vračati k politiki pritiskov, ki je kulminirala leta 1914, ko se je prenehal sestajati cislajtanski parlament, ob izbruhu prve svetovne vojne pa so bile ukinjene klasične državljanske pravice in uveden vojni (pol)absolutizem. Tak režim je bil omiljen šele po Francjožefovi smrti in po obnovi dela cislajtanskega parlamenta spomladi 1917.

Na Ogrskem je parlament deloval vseskozi; v njem pa so čedalje pomembnejša postajala nasprotja med liberalnimi zagovorniki večanja moči vzhodne državne polovice v obstoječem okviru in med propagatorji popolne neodvisnosti. Med prvo svetovno vojno je Ogrska, ki zaradi močnega agrarnega sektorja gospodarstva ni trpela tolikšnega pomanjkanja hrane kakor od bojev mnogo bolj prizadeta Cislajtanija, močno okrepila svoj položaj, kar se je decembra 1916 pokazalo s kronanjem cesarja Karla za ogrskega kralja. Po objavi Karlovega manifesta o preureditvi Cislajtanije na narodnostnih osnovah oktobra 1918 je Ogrska razglasila, da je odtlej z njo le še v personalni zvezi; tako se je začela dezintegracija habsburške monarhije, ki je ob koncu meseca tudi razpadla.

Uvedba dualizma je večji del Slovencev vključila v zahodno državno polovico, Prekmurce, Porabce in številne priseljence v mestih na Hrvaškem pa je prepustila Translajtaniji. Meja državnih polovic ni bila samo upravna, saj so celo diplome translajtanskih univerz v Cislajtaniji veljale za tuje, razlikovale pa so se tudi statistične kategorije pri popisih prebivalstva. Slovenci so se v zahodni državni polovici zaman potegovali za združitev dežel oziroma njihovih delov v eno upravno enoto; država jim je s konstitucionalno zakonodajo priznala zlasti jezikovno in kulturno enakopravnost, nikoli pa ni sprejela izvedbene zakonodaje, ki bi ju tudi zagotovila. To se je odražalo v šolstvu, saj je bila prva slovenska državna gimnazija osnovana šele tik pred prvo svetovno vojno v Gorici.

Slovenci so se v Cislajtaniji, ki so jo zajeli intenzivni modernizacijski procesi, seznanili z moderno predstavniško demokracijo in kljub neugodnim okoliščinam relativno uspešno izvedli svojo emancipacijo na kulturnem, političnem in gospodarskem področju. Njihova politika je bila v zadnjih letih Avstro-Ogrske že diferencirana po svetovnonazorskih kriterijih, kakršni so prevladali tudi pri drugih narodih. Kulturno so se Slovenci takrat povezovali tudi z rojaki v Translajtaniji in Benečiji.

V prebivalstvu celotne Avstro-Ogrske so Slovenci predstavljali 2,4 % prebivalstva, v Cislajtaniji pa 4,2 % po narodnostno nenatančnem kriteriju občevalnega jezika. Njihova pismenost je bila nadpovprečna; po zadnjem popisu prebivalstva v Cislajtaniji so po tem kriteriju zaostajali samo še za avstrijskimi Nemci in Čehi.

Večina Slovencev je imela do Avstro-Ogrske pozitiven odnos, vendar so se zavzemali za njeno preureditev po narodnostnih načelih. Ker je bila za to potrebna velika moč, so se začeli povezovati z drugimi južnoslovanskimi narodi. Oblasti v času vladavine Franca Jožefa niso bile pripravljene na enako radikalno reformo habsburške monarhije, kakor je bila tista 1867; zato nasprotja med prvo svetovno vojno, ko so se vse številnejši pripadniki od leta 1914 odkrito preganjanih nevladajočih narodov že začeli bojevati proti Avstro-Ogrski – med njimi so bili v Srbiji, Rusiji in Italiji tudi Slovenci – niso več bila rešljiva v takratnem okviru.