Brezigar, Milko
Milko Brezigar je bil gospodarski teoretik, podjetnik, časnikar in politik. Po gimnaziji v Gorici je študiral pravo na univerzah v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1910 tudi doktoriral. Kot odvetniški pripravnik je delal v Ljubljani in Gorici, leta 1914 pa je kljub liberalni svetovnonazorski usmeritvi postal urednik gospodarskega dela časnika Reichspost, ki je kot osrednje krščanskosocialno glasilo v habsburški monarhiji izhajal na Dunaju. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil osumljen veleizdajalskih nazorov; znašel se je v preiskovalnem zaporu v Gorici, vendar je bil jeseni 1914 izpuščen, saj oblasti o njegovi protidržavni dejavnosti niso mogle zbrati dovolj obremenjujočega gradiva. Med letoma 1915 in 1918 je delal v zavodu za žitno preskrbo na Dunaju; bil je osumljen goljufanja pri racionirani preskrbi, vendar do sodnega procesa proti njemu zaradi razpada habsburške monarhije ni prišlo.
Po smrti cesarja Franca Jožefa je začel odločneje delati proti Avstro-Ogrski; poleg Gregorja Žerjava in Alberta Kramerja je bil najpomembnejši organizator slovenske obveščevalne organizacije, ki je prek čilskega poslaništva na Dunaju in drugih kanalov vzpostavila stik z antantnimi silami in južnoslovansko politično emigracijo. Julija 1918 se je Brezigar naselil v Ljubljani in avgusta postal glavni tajnik ljubljanskega Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov za Cislajtanijo (brez Dalmacije). Sodeloval je v osamosvajanju in pripravil prvo pregledno študijo o slovenskem narodnem gospodarstvu, ki je izšla oktobra 1918. Delo, ki je nosilo naslov Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, je bilo posvečeno Antonu Korošcu. Brezigar je videl v enotni slovenski deželi, ki jo je tudi prostorsko opredelil, narodnogospodarsko celoto; napravil je njeno ekonomsko bilanco ter nakazal strategijo razvoja; zavzemal se je za nacionalizacijo ključnih panog gospodarstva, kar je pomenilo njihov prehod v slovenske roke. Za dosego tega cilja je priporočal državni intervencionizem. V slovensko deželo, ki bi obsegala 18.668,7 km2, imela pa bi okoli 1.120.000 prebivalcev, ni vključil Primorske, saj je bila zaradi posledic soške fronte gospodarsko uničena; predvojni podatki o njej niso povedali nič. Gotovo pa se je tudi zavedal teže londonskega pakta in dejstva, da je Italija antantna sila. Prav tako Brezigarjeva slovenska dežela še ni obsegala Prekmurja. Na Koroškem je imela njegova opredelitev meje vpliv na delitev plebiscitnega ozemlja na glasovalni coni A in B; cona A, ki je bila južno od Brezigarjeve severne meje slovenske dežele, je imela slovensko večino, vendar pa to ni pomenilo, da so bili tamkajšnji prebivalci tudi enotni v pogledu na razmejitev med avstrijsko in jugoslovansko državo.
Brezigar je po koncu prve svetovne vojne delal za srbsko-hrvaško-slovensko finančno ministrstvo in delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, v Začasnem narodnem predstavništvu pa je zastopal slovenski del Jugoslovanske demokratske stranke. Po neuspehu na volitvah v konstituanto se je posvetil časnikarstvu in podjetništvu. Pred drugo svetovno vojno se je vključil v delo z Britanci povezanih obveščevalnih organizacij. Leta 1941 se je ob začetku vojne v Jugoslaviji začasno zatekel v Split in se potem vrnil v Ljubljano ter v Slovenski zavezi zastopal liberalce; zagovarjal je slovensko avtonomijo v obnovljeni Jugoslaviji. Sodeloval je pri organizaciji slovenskega dela jugoslovanske vojske v domovini, leta 1943 pa je odšel v Rim in se povezal z jugoslovanskim poslaništvom pri Svetem sedežu. Brezigarjeva politična dejavnost je bila v tem času izrazito protikomunistična. Leta 1945 je postal član Slovenskega narodnega odbora v Rimu; v domovini je bil pred sodiščem narodne časti obsojen, potem ko mu je bila najbolj ponižujoča kazen – desetletno prisilno delo – odpravljena, pa so mu komunistične oblasti zaplenile premoženje. Brezigar se je pozneje preselil v Avstrijo in tam tudi umrl.