Žerjav, Gregor
Gregor Žerjav, ki se v zgodovino zapisal kot najpomembnejši slovenski liberalni politik v Kraljevini SHS, je končal klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1901 pa se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. Doktoriral je leta 1906. V študijskih letih se je uveljavil kot osrednji organizator mladih radikalnih svobodomislecev, ki so politiko slovenskega liberalnega tabora kritizirali kot mlačno in ozko; poleg političnih struktur so hoteli oblikovati še vsestransko razvejane in množične gospodarske, prosvetne in prostočasne organizacije, kakršne so že uspešno delovale v slovenskem katoliškem taboru.
Žerjav, ki je leta 1903 na Dunaju postal predsednik akademskega društva Slovenija – šlo je za najpomembnejše društvo slovenskih študentov v habsburški monarhiji – je vzpodbudil izhajanje lista Omladina ter v njem objavljal programske članke, vzpostavil pa je tudi Eksekutivo narodnoradikalnega dijaštva, ki je povezovala prizadevanja mladih liberalnih izobražencev ne glede na deželne meje. Pomembna programska postavka tega kroga, ki je postal temelj političnega gibanja »mladolibralcev«, je bilo povezovanje z južnoslovanskimi narodi, predvsem s Srbi, pri čemer obstoječe državne meje niso predstavljale ovire. »Mladoliberalna« usmeritev je kmalu dobila zelo konkretno in operativno obliko. Leta 1908 se je Žerjav zavzel za oblikovanje Jugoslovanskega kraljestva, ki bi obsegalo okoli 150.000 km2 in imelo okoli 8 milijonov prebivalcev. Pristojnosti bi imelo enake kakor Ogrska v habsburški monarhiji, v vojaških zadevah in diplomaciji pa kakor Bavarska ali Saška v cesarski Nemčiji. Meje Jugoslovanskega kraljestva, ki bi mu vladal kralj iz habsburško-lotarinške hiše, bi bile identične s severno in zahodno slovensko etnično mejo ter z etnično mejo Slovencev, Hrvatov in Srbov proti Madžarom in Romunom. Uradni jezik bi bil srbohrvaški, le na Slovenskem slovenski. Upravno bi bilo kraljestvo razdeljeno na slovensko, hrvaško in srbsko pokrajino. Jugoslovansko kraljestvo, ki bi imelo središče v Zagrebu, pa ni bilo brezpogojni in končni program Gregorja Žerjava in »mladoliberalcev«: odnos oblasti do prizadevanj za oblikovanje te entitete je bil razumljen kot preizkus, ali je mogoče v habsburški monarhiji doseči samostojnost narodnega življenja. Po prvi svetovni vojni so tudi drugi – npr. Ivan Šušteršič in Ivan Hribar – »mladoliberalcem« priznavali, da se dejansko niso ustavljali ob mejnikih habsburške monarhije.
Poklicna kariera Gregorja Žerjava, ki je leta 1906 postal sodni praktikant, nato pa je delal v odvetniških pisarnah v Ljubljani, Gorici in Trstu ter leta 1914 opravil odvetniški izpit, je ostajala v senci politične. Žerjav se je vključil v delo Narodno napredne stranke na Kranjskem ter želel ustvariti vseslovensko liberalno stranko, vendar v svojih naporih vse do poletja 1918, ko je bila v Ljubljani oblikovana Jugoslovanska demokratska stranka (za slovenski prostor), ni bil uspešen. Čeprav je Žerjav pozneje zaradi tega v politiki obveljal za človeka, ki je kljub mnogim porazom nazadnje dosegel svoje bistvene cilje, pri uresničevanju svojih gospodarskih načrtov nikoli ni vzbujal zaupanja. Za to je bil najbolj zaslužen propad ambiciozno zasnovane zadruge Agro-Merkur, ki je leta 1910 propadla. Žerjav, ki je bil med njenimi upravljalci najbolj znan, se je tedaj komaj rešil obtožb o osebnem okoriščanju pri polomu.
V začetku prve svetovne vojne je bil Žerjav, ki se je po polomu Agro-Merkurja posvetil intelektualnemu delu – bil je soustanovitelj »mladoliberalne« revije Veda – zaprt na ljubljanskem gradu. Po izpustitvi je na sestankih z Bogumilom Vošnjakom in Albertom Kramerjem prišel do sklepa, da so centralne sile zaradi omejenosti svojih virov sposobne zmagati le v krajši vojni; če se bodo sovražnosti zavlekle v leto 1915, bodo poražene. Zato je Vošnjak spomladi 1915 odšel v Italijo in deloval za rešitev slovenskih in južnoslovanskih problemov zunaj habsburške monarhije v emigraciji, Žerjav in Kramer pa na domačih tleh. Žerjav je bil zaradi suma veleizdaje ponovno aretiran avgusta 1915, vendar je bil zaradi pomanjkanja dokazov izpuščen. Oblasti so ga konfinirale v Gmundnu in nato, ko po vpoklicu k vojakom zaradi bolezni pljuč ni mogel ostati v uniformi, v Gradcu.
Ob obnovi dela cislajtanskega parlamenta se je Žerjav preselil na Dunaj, kjer je bil dopisnik Slovenskega naroda; vzpostavil je zveze s češkimi politiki in njihovo proti habsburški monarhiji delujočo Mafijo. Organiziral je njen slovenski vzporednik, ki se je prek Boža Borštnerja povezal s proantatno usmerjenimi čilskimi diplomati v Avstro-Ogrski in po tej poti posredoval centralnim silam nasprotujoče države zanje pomembne podatke. Žerjav je zaradi politične razgledanosti postal tajnik Antona Korošca; zanj je pripravljal gradivo in spisal memorandum parlamentarnega Jugoslovanskega kluba, ki je bil poslan mirovni konferenci v Brest-Litovsku. Žerjav je potem vse do konca življenja z vsemi močmi delal za uspeh političnega projekta združitve Slovencev, Hrvatov in Srbov v okviru ene države.
Oktobra 1918 je Žerjav kot tesni sodelavec Antona Korošca odpotoval v Ženevo in sodeloval na pogajanjih, ki so vodila do ženevskega sporazuma s srbsko kraljevsko vlado. Čeprav ta sporazum ni zaživel, se je Žerjav hitro uveljavil kot odločen zagovornik jugoslovanske enotnosti ter bil eden od osrednjih stebrov v Sarajevu marca 1919 oblikovane vsedržavne Jugoslovanske demokratske stranke. Njene poglede in interese je zastopal v Začasnem narodnem predstavništvu in kot podpredsednik, predsednik in poverjenik za pravosodje v ljubljanski Deženi vladi. Še posebej se je zavzemal za nacionalizacijo v smislu gospodarskega programa Milka Brezigarja.
Zaradi napredujoče tuberkuloze Žerjav ni mogel delovati med množicami; vpliv si je pridobival z novim dnevnikom Jutro, ki je kmalu postal vodilno glasilo liberalnega tabora na Slovenskem. Zato je njegova usmeritev med slovenskimi liberalci lahko prevladala nad Tavčarjevim krogom, ki je obvladoval časnik Slovenski narod. Žerjav je bil leta 1920 izvoljen v konstituanto, 1925 in 1927 pa v Narodno skupščino. Na volitvah 1923 ni bil izvoljen, kar je bila posledica obtožb o njegovi vpletenosti v afero Jadranske banke, pri kateri je prišlo do poneverbe denarja v korist politične mreže slovenskih »mladoliberalcev«.
Žerjav je bil minister v treh vladah Nikole P. Pašića: 1921–1922 je vodil resor za socialno politiko, 1924–1925 (v dveh zaporednih vladah) pa resor za gozdove in rudarstvo, nekaj časa je bil tudi zastopnik ministra za pravosodje. Prvič je bil nosilec resorja kot član Jugoslovanske demokratske stranke, drugič pa kot pripadnik Samostojne demokratske stranke, ki je nastala ob razcepu demokratov pri vprašanju sporazuma s federalisti in avtonomisti leta 1924. Žerjav se je kot politik potem znašel na slepem tiru, saj je kot zagovornik narodne enotnosti moral vzeti na znanje opustitev poprej jasne unitaristične politike Samostojne demokratske stranke. Ta politična grupacija se je povezala z vodilno federalistično silo v Kraljevini SHS – Radićevo Hrvaško kmečko stranko in oblikovala Kmečko-demokratsko koalicijo. Žerjavov vpliv pa se je tedaj zaradi bolezni že zelo zmanjšal; leta 1928 je bil namreč bivši minister operiran v Berlinu in je potem živel v sanatorijih.
Po atentatu na hrvaške poslance v Narodni skupščini je Žerjav poleti 1928 kralja Aleksandra, ki se je nekaj časa ukvarjal z mislijo na amputacijo zahodnih predelov Kraljevine SHS, opozoril, da bi moral kot suveren pred takim korakom odstopiti, saj je monarh dolžan varovati ozemeljsko nedotakljivost države. Tako se je Žerjav nazadnje znašel tudi v nemilosti dvora. Kljub temu pa je do konca iskal rešitev za težave jugoslovanske kraljevine; zanjo je nekaj dni pred smrtjo še pripravil osnutek nove ustave.
Gregor Žerjav je med vsemi slovenskimi politiki pri nastajanju Jugoslavije največ tvegal; za jugoslovanski centralizem in unitarizem se je zavzemal, ker je menil, da bi država sicer lahko razpadla, kar pa bi za Slovence pomenilo katastrofo. V odločilnih trenutkih je Žerjav deloval nadstrankarsko; na to zlasti opozarja njegovo soglasje z Antonom Korošcem v letih 1917–1918.