Avstrijsko cesarstvo
Avstrijsko cesarstvo je dedna monarhija, ki jo je razglasil vladar Svetega rimskega cesarstva Franc II. kot avstrijski nadvojvoda 11. avgusta 1804. Kot vladar novega cesarstva je postal Franc I. Avstrijsko cesarstvo je obsegalo ozemlja pod vlado Habsburžanov, na katera se je nanašala pragmatična sankcija Karla VI. iz aprila 1713 in jih je dinastija njegove hčere Marije Terezije obvladovala tudi v času, ko se je Napoleon Bonaparte razglasil za cesarja Francozov, in področja, ki jih je habsburško-lotarinška vladarska hiša pridobila s 1. in 3. delitvijo Poljske ter s campoformijsko oziroma lunevillsko mirovno pogodbo. Leta 1805 je Avstrijsko cesarstvo izgubilo ozemlje nekdanje Beneške republike, pridobilo pa Salzburško in Berchtesgaden. Leta 1809 je izgubilo še Kranjsko, Goriško, del Istre, Trst, Zahodno Koroško, Hrvaško na desnem bregu Save, vzhodno Galicijo in prostor, pridobljen s 3. delitvijo Poljske. Bavarska je 1810 dobila Salzburg. S sklepi dunajskega kongresa je Avstrijsko cesarstvo pridobilo vzhodno Galicijo, Salzburg, Ilirske province ter Lombardsko-beneško kraljestvo, 1846 pa Krakovsko republiko. Leta 1859 je izgubilo večino Lombardije, 1866 pa se je odpovedalo Benečiji.
Nova državna tvorba je bila izraz potrebe po okrepitvi vrhovne oblasti Habsburžanov nad njihovimi deželami v času, ko je Sveto rimsko cesarstvo zaradi ekspanzionistične politike Francoske republike in potem še cesarstva na zahodu izgubljalo ozemlja. Francozi so krepili svoj vpliv tudi v deželah na desnem bregu Rena, kjer je Sveto rimsko cesarstvo obstajalo do 1806. Njegov zadnji vladar Franc II. je po porazu pri Slavkovu/Austerlitzu in sprejetju sporazuma o osnovanju profrancoske Renske zveze odložil njegovo krono, saj bi naslednji vladar Svetega rimskega cesarstva zlahka postal Napoleon, s tem pa bi postale habsburške dežele v Svetem rimskem cesarstvu odvisne od njega. Po Napoleonovem padcu Sveto rimsko cesarstvo ni bilo obnovljeno; nadomestila ga je Nemška zveza, v kateri sta bili odločujoči sili Avstrijsko cesarstvo in Prusija. Avstrijski poraz v spopadu s Prusijo leta 1866 je uničil to tvorbo, pa tudi načel stabilnost Avstrijskega cesarstva; zato je uradni Dunaj naslednje leto sklenil sporazum z Ogrsko, po katerem je bila leta 1867 oblikovana Avstro-Ogrska.
Avstrijsko cesarstvo je do marčne revolucije 1848 na diplomatskem, vojaškem in upravnem področju uveljavilo centralistično politiko, vendar je zlasti v zadnjem obdobju Metternichovega absolutizma v praksi že upoštevalo tudi posebnosti posameznih dežel. Po neuspešnem poskusu secesije Ogrske 1849 je nastopila doba Bachovega neoabsolutizma in z njim močnejša centralizacija, ki pa zaradi gospodarske krize 1857 in poraza v vojni proti Franciji in Piemontu ni mogla prevladati. Ostra opozicija Ogrske v letih do 1866 je dvor in vlado na Dunaju prepričala o potrebi delitve oblasti z njo.
Zakonodajo konstitucionalnega značaja je Avstrijsko cesarstvo prvič dobilo z začasno (Doblhoffovo) ustavo 1848. Na podlagi razmeroma široke volilne pravice je bil izvoljen državni parlament, ki je septembra 1848 odpravil fevdalna razmerja (že prej so jih ukinili na Ogrskem, v Galiciji jih je odpravil cesarski namestnik Franz Stadion, na Hrvaškem pa ban Josip Jelačić). Ker se potem parlament o trajno veljavni ustavi ni mogel sporazumeti, je 1849 dvor po prizadevanju notranjega ministra Stadiona sam pripravil in razglasil ustavo, ki pa je bila s silvestrskim patentom 1851 ukinjena. Federalistična oktobrska diploma 1860 je vnovič uvedla konstitucionalni način vladanja, vendar je bila 1861 pod vplivom državnega ministra Antona Schmerlinga nadomeščena s centralistično usmerjenim februarskim patentom. Volilni sistem je favoriziral mesta; Schmerlingova volilna geometrija je še posebej krepila Nemce. Februarski patent je ostal v veljavi do leta 1865. Sistiranje tega konstitucionalnega akta pa ni pomenilo vrnitve k absolutizmu, temveč pripravo na veliko reformo, ki se je izvršila 1867, po porazu v vojni s Prusijo in Italijo, in je vodila k oblikovanju Avstro-Ogrske. Volilna pravica je bila po 1861 bolj neenaka kakor leta 1848; uveljavil se je tog kurialni sistem, ki je volivce delil na velike interesne skupine po deležu pri plačevanju neposrednih državnih davkov (veleposestniki, kmetje, mesta in trgi, trgovsko-obrtne zbornice). Državni parlament je imel dve zbornici – državni zbor z voljenimi poslanci in gosposko zbornico s položajnimi in od cesarja imenovanimi člani. Na deželnem nivoju so bila parlamentarna zastopstva enodomna, vendar so v njih sedeli tudi člani po položaju – virilisti (rektorji univerz, škofje).
Avstrijsko cesarstvo je bilo po karolinškem imperiju prva državna tvorba, ki je zajemala ves prostor, na katerem se je oblikoval slovenski narod. Toda nobena njegova enota pripadnikov slovenskega naroda ni zajemala v celoti. Temu je bila še najbližje leta 1816 oblikovana Kraljevina Ilirija, ki pa nikoli ni obsegala štajerskih, prekmurskih in porabskih Slovencev. Zaradi utrjenosti zgodovinskih dežel se Kraljevina Ilirija v upravni praksi tudi ni močneje uveljavila. Leta 1866, ko je Benečijo uradni Dunaj predal Franciji, vendar jo je potem z vojsko zasedla Italija, se je Avstrijsko cesarstvo odpovedalo Beneškim Slovencem in Rezijanom.