Karađorđevići

Karađorđevići so bili pripadniki najprej srbske, nato pa srbsko-hrvaško-slovenske oziroma jugoslovanske vladarske dinastije. Njen začetnik je bil Đorđe (Jurij) Petrović (1762–1817) z vzdevkom Karađorđe (»Črni Jurij«), ki je vodil prvo srbsko vstajo proti Osmanskemu imperiju (1804–1813). Po ponovni turški zasedbi Srbije, ki je sledila sklenitvi miru med Visoko porto in Rusijo v Bukarešti 1812, se je umaknil v Avstrijsko cesarstvo. Zaradi velikih uspehov druge srbske vstaje 1815–1817, ki jo je vodil Miloš Obrenović I., se je Karađorđe hotel z njim dogovoriti za skupen nastop proti Turkom, vendar je bil po vrnitvi v domovino umorjen. Njegov naslednik na čelu dinastije je postal drugi sin, knez Aleksander (1806–1885), ki je vladal Srbiji v času režima ustavobraniteljev (1842–1858). Karađorđev prvorojenec, knez Aleksa (1801–1830), je bil v ruski vojaški službi, pozneje pa so pripadniki njegove veje dinastije večinoma živeli v Parizu kot zasebniki; med njimi se je kot slikar in časnikar – kot tak se je zavzemal za emancipacijo Slovanov in Romunov v habsburški monarhiji – uveljavil knez Božidar (1862–1908). Njegov starejši brat, knez Aleksa (1859–1920), je bil med prvo svetovno vojno predsednik srbskega Rdečega križa.

Knez Aleksander je v Srbiji po abdikaciji kneza Mihajla Obrenovića III. (1842) moderniziral zakonodajo, državno upravo in vojsko; 1848–1849 je podprl vojvodinske Srbe, ki so se spopadli z revolucionarnimi Madžari. Najrazličnejši pretresi v krogu ustavobraniteljske oligarhije so omajali njegov ugled; na svetoandrejski skupščini (1858–1859) je pod pritiskom opozicije abdiciral, na oblast pa se je vrnil Miloš Obrenović I. (1858/1859–1860), ki mu je znova sledil knez Mihajlo (1860–1868).

Po umoru kralja Aleksandra Obrenovića (1876–1903), ki je skupaj z ženo Drago Mašin padel kot žrtev zarote časnikov pod vodstvom Dragutina T. Dimitrijevića Apisa, je bil srbski prestol ponujen najstarejšemu živečemu sinu kneza Aleksandra Karađorđevića Petru (1844–1921), ki se je 1883 poročil s hčerko črnogorskega kneza Nikole Petrovića Njegoša Ljubico Zorko (1864–1890); ženine sestre so ga s porokami pozneje dinastično povezale z Romanovi, Savojci in Battenberškimi. Peter Karađorđević, ki je bil znan kot vojak (1860–1862 se je šolal na vojaški akademiji Saint-Cyr; kot pripadnik francoske Tujske legije se je udeležil francosko-nemške vojne 1870–1871 ter pod imenom Petar Mrkonjić tudi vstaje proti Turkom v Bosni in Hercegovini 1875–1877), je povabilo sprejel. Politično pa se je nagibal k liberalizmu (v srbski jezik je prevedel esej O svobodi Johna Stuarta Milla, ki ga je 1868 dal natisniti na Dunaju).

Peter I. je bil kronan 1904; vladal je v skladu z ustavo iz leta 1903, ki je zmanjšala poprejšnjo večjo vlogo monarha. Politično je prevladala Radikalna stranka pod vodstvom Nikole P. Pašića. Srbija se je odvrnila od Avstro-Ogrske, kar je vodilo v carinsko vojno z njo in veliko krizo ob razglasitvi aneksije Bosne in Hercegovine s strani habsburške monarhije 1908; nova opora države je postala naglo razvijajoča se Rusija, premier in zunanji minister Milovan Đ. Milovanović pa je uspel 1911–1912 Srbijo uveljaviti kot steber zavezništva, ki je 1912–1913 premagalo Otomansko cesarstvo. Vojaški uspehi v dveh balkanskih vojnah ter veliko povečanje ozemlja so Srbijo postavili v središče političnih dogajanj v jugovzhodni Evropi. Zmagovita armada je okrepila vpliv tudi v notranji politiki in se zapletala v spore s Pašićevimi radikalci. Peter I., ki je častnikom dolgoval prestol, ni mogel odločneje braniti ustavnega reda; zato je 24. junija 1914 izvajanje monarhične oblasti prepustil svojemu drugemu sinu Aleksandru (1888–1934), saj se je njegov starejši sin Jurij/Đorđe (1887–1972), potem ko je do smrti pretepel služabnika Stevana Kolakovića, 1909 odpovedal položaju prestolonaslednika. Kralj Peter je po zmagi v prvi svetovni vojni dobil pridevka Veliki oziroma Osvoboditelj.

Aleksander Karađorđević je kot regent vodil Srbijo v prvi svetovni vojni in v času zedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev, avgusta 1921 pa je postal kralj in se naslednje leto poročil z romunsko princeso Marijo (1900–1961) iz dinastije Hohenzollern-Sigmaringen. Za razliko od svojega očeta je aktivno posegal v dnevno politiko (zlasti prek generalov, ki so bili ministri za vojsko in mornarico). V Narodni radikalni stranki se je oblikoval krog nanj navezanih politikov, ki so nastopili celo proti svojemu voditelju Nikoli P. Pašiću. Kraljeve intrige so novembra 1924 povzročile padec vlade Ljubomirja M. Davidovića, čeprav je imela jasno protiradikalno parlamentarno večino. Aleksander je zagovarjal centralizem, od koncepta treh državnih plemen pa se je 1929, ko je zaradi zaostrovanja napetosti po atentatu na hrvaške poslance v Narodni skupščini (20. junija 1928) ukinil ustavo ter razpustil stranke in parlament, premaknil k integralnemu jugoslovanstvu. V času osebne diktature je vzpudbudil vsedržavno izenačevanje poprej različne zakonodaje ter ostro nastopal proti komunistom in separatistom, pri čemer je v to kategorijo na Slovenskem prišteval tudi avtonomistično opozicijo. Ni bil diktator fašističnega kova, saj je z oktroirano ustavo 1931 znova vpeljal parlamentarizem; so se pa lahko za sedeže v Narodni skupščini, ki je bila od takrat spodnji dom Narodnega predstavništva, potegovale le vsedržavne liste, kar je vzpodbudilo povezovanje obnovljenih strank. V zunanji politiki je Aleksander skušal ohraniti tradicionalne povezave (Francija, mala antanta) ter izboljšati odnose z Nemčijo, Bolgarijo, Turčijo in Svetim sedežem; 1934 mu je uspelo oblikovati Balkanski pakt (Jugoslavija, Romunija, Turčija, Grčija). Državna propaganda mu je nadela vzdevke »Zedinitelj, Viteški kralj in Vojak miru«.

Po marsejskem atentatu 9. oktobra 1934, v katerem je kralja Aleksandra ubil z ustaškim gibanjem povezani bolgarski terorist Veličko Dimitrov Kerin, je bilo razglašeno šestmesečno žalovanje. Ker je bil prestolonaslednik Peter (1923–1970) še mladoleten, je njegovo vlogo prevzelo kraljevsko namestništvo, v katerem je imel vodilno vlogo kraljev stric knez Pavel Karađorđević (1893–1976) iz stranske veje dinastije, ki se je začela z mlajšim bratom Petra I., knezom Arsenom (1859–1938). Pavel je bil ljubitelj in poznavalec likovne umetnosti, iz katere je tudi diplomiral na oxfordski univerzi; zato je vzpodbudil nastanek večjih zbirk likovnih del v Beogradu. V notranji politiki ni želel spreminjati ustavnega reda. Podpiral je preusmeritev Jugoslavije od profrancoske k nevtralistični politiki; do začetka 1939 je menil, da približevanje Nemčiji in Italiji, ki jo je vodil predsednik vlade in zunanji minister Milan M. Stojadinović, služi temu cilju; potem je s pomočjo predsednika senata Antona Korošca na čelo vlade pripeljal Dragišo J. Cvetkovića in z njim ob podpori Velike Britanije poleti 1939 dosegel kompromis s hrvaško opozicijo pod vodstvom Vladka Mačka. Oblikovanje avtonomne Banovine Hrvaške, s katerim se je skušalo preprečiti uničenje države, kakršno je doletelo Češko-Slovaško (drugo) republiko marca 1939, bi zahtevalo spremembo ustave, vendar zaradi naraščajoče moči srbske opozicije do tega ni prišlo. Namestništvo in vlada sta od takrat vodila državo brez Narodnega predstavništva, ki se ni več sestajalo; ob tem so bila ustanovljena koncentracijska taborišča za nasprotnike režima. Predvsem zaradi zunanjepolitičnih razlogov so bili leta 1940 sprejeti tudi protijudovski ukrepi, ki so jih uveljavile tudi nekatere sosednje države.

Zaradi zastarele oborožitve in organizacije jugoslovanskih oboroženih sil sta knez Pavel in državno vodstvo po porazu Francije spomladi 1940 začela sprejemati vse več nemških zahtev; priznanje Sovjetske zveze in navezava diplomatskih odnosov z uradno Moskvo tega procesa nista mogla zaustaviti. Ker je bila Jugoslavija obkrožena s silami trojnega pakta – edino Grčija, ki jo je oktobra 1940 napadla Italija, med njenimi sosedami ni bila njegova članica – je knez Pavel po Hitlerjevem osebnem posredovanju pristal na podpis pogodbe o pristopu k tej nominalno obrambni zvezi. Čeprav je Jugoslavija izpogajala blažje pogoje za članstvo v trojnem paktu kot druge države, je probritansko usmerjeni del oboroženih sil 27. marca 1941 strmoglavil Pavlovo vlado (njen predsednik Cvetković je dva dni prej na Dunaju podpisal pogodbo s silami osi). Kralj Peter II. je bil tedaj predčasno razglašen za polnoletnega, knez Pavel pa je odšel v pregnanstvo. Skupaj z družino je odpotoval v Grčijo, domovino svoje soproge Olge (1903–1997), ki je bila vnukinja nekdanjega tamkajšnjega kralja Jurija I. in njegove soproge Jelene iz ruske dinastije Romanovih ter sestra vojvodine Kentske, imela pa je tudi sorodnike v danski kraljevski hiši. Pavel je potem odpotoval v Egipt, kjer so ga Britanci vtaknili v hišni pripor, potem pa internirali v Keniji in mu 1943 dovolili odhod v Južno Afriko; 1946 se je smel vrniti v Evropo.

Peter II. je po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 skupaj z vlado zapustil domovino. Sprva je imel pri zaveznikih precejšen ugled, ki je naglo upadel leta 1943, ko so Britanci začeli podpirati partizansko gibanje in se odvrnili od četnikov generala Dragoljuba – Draže M. Mihailovića, ki je bil v londonski vladi 1942–1944 nominalno minister vojske, mornarice in zračnih sil. Pod pritiskom uradnega Londona je Peter II. sprejel za predsednika jugoslovanske vlade hrvaškega bana Ivana Šubašića in pozneje tudi njegov sporazum z maršalom Titom, čigar gibanje je novembra 1943 kralju prepovedalo vrnitev v domovino. Izvrševanje monarhične oblasti je Peter II. 1945 prenesel na namestništvo, ki so ga sestavljali Srđan Budisavljević (kot predstavnik Srbov), Ante Mandić (kot predstavnik Hrvatov) in Dušan Sernec (kot predstavnik Slovencev); to je marca 1945 podelilo mandat za sestavo vlade Demokratične federativne Jugoslavije, kot se je tedaj uradno imenovala država, maršalu Titu. Namestništvo je obstajalo do razglasitve Federativne ljudske republike Jugoslavije 29. novembra 1945. Peter II. se je 1944 poročil s hčerko nekdanjega grškega kralja Aleksandra; njun prvi sin Aleksander (rojen 1945) je po smrti kralja Petra II. postal načelnik kraljevske hiše Karađorđević in pretendent na jugoslovanski prestol, katerega nominalni prestolonaslednik je bil med julijem in novembrom 1945. Njegova prva žena je postala Maria da Glória Orléansko-Braganška iz nekdanje brazilske cesarske dinastije, sinovi Peter (rojen 1980), Filip (rojen 1982) in Aleksander (rojen 1982) pa nosijo naslov srbskih princev. Prestolonaslednik Aleksander je prvič obiskal Srbijo 1991, sodeloval pa je z opozicijo proti Slobodanu Miloševiću; 2001 je skupščina Federativne republike Jugoslavije njemu in članom njegove hiše vrnila jugoslovansko državljanstvo, ki jim je bilo odvzeto 1947. Od leta 2003 hiša Karađorđević spet velja za srbsko in ne več za jugoslovansko.

Tesnejši stiki med Slovenci in Karađorđevići so bili vzpostavljeni v začetku 20. stoletja, ko so se nad Srbijo pod vladavino Petra I. začeli navduševati Ivan Hribar in njegovi somišljeniki ter preporodovci. Peter I. je že pred letom 1914 odlikoval več Slovencev, ki so pomagali Srbom po naravnih nesrečah in v balkanskih vojnah. Kralja Peter I. in Aleksander, ki sta pravico do krone izpeljevala iz Božje milosti in narodne volje, sta imela od 1918 do 1929 v svojem uradnem vladarskem naslovu ob Srbih in Hrvatih navedene tudi Slovence.

Po 1918 so Karađorđevići glavne in stranske veje kupili več posesti v Sloveniji; počitnice so redno preživljali na Bledu (kralj Aleksander je tu 5. januarja 1934 napisal testament, v katerem je določil namestništvo v primeru svoje smrti), v Rogaški Slatini pa so tedaj bili vladni ministri. Več vrhunskih slovenskih umetnikov je upodobilo člane kraljevske dinastije (Franc Berneker, Lojze Dolinar, Ivan Vavpotič, Božidar Jakac); številni pesniki so jim posvetili slavilne verze (najpomembnejša sta bila Oton Župančič in Alojz Gradnik). Kljub nasprotovanju diktaturi je večina Slovencev ob smrti Aleksandra I. iskreno žalovala; razlog za to je bil tudi v dejstvu, da je vladar v času svoje osebne vladavine omogočil upravno zedinjenje skoraj celotnega slovenskega ozemlja v Jugoslaviji (avgusta 1931 je Bela krajina, ki je bila od 1929 v pretežno hrvaški Savski banovini, prešla v Dravsko).

Knez Pavel je bil tesno povezan z Antonom Korošcem in njegovimi privrženci; kljub temu pa se načrti za osnovanje avtonomne Banovine Slovenije po zgledu Banovine Hrvaške 1939 niso uresničili. Peter II. je veljal za simbolno pomembno osebnost zlasti v liberalnih krogih; sokolsko gibanje je organiziralo štafeto kralja Petra II. (1940 se je ena od štirih njenih prog začela v Kranju, druga pa v Mariboru). Nanj so se ob koncu druge svetovne vojne sklicevali zagovorniki legalističnega tabora. Po slovenski državni osamosvojitvi si je zlasti Janez Drnovšek prizadeval za prijateljske odnose in ureditev odprtih vprašanj med Karađorđevići in Slovenijo.