Hribar, Ivan

Ivan Hribar, politik, diplomat, podjetnik in literat, je gimnazijo obiskoval v Ljubljani in Novem mestu; šolanje je zaradi sporov s profesorji v dolenjski metropoli sredi šestega razreda za zmerom prekinil, vendar se je še naprej izobraževal sam z branjem v več jezikih. Od leta 1870 je delal za praško zavarovalniško hišo Slavia; najprej je bil praktikant v pisarni njenega ljubljanskega zastopnika, potem uslužbenec v Pragi, Ljubljani, Brnu, na Dunaju in v Trstu. Leta 1876 je postal generalni zastopnik Slavie v Ljubljani; njeno dejavnost je razširil po slovanskem jugu habsburške monarhije. Kljub sprva veliki zadolženosti, ki je bila povezana s kavcijo ob zasedbi tako visokega položaja v gospodarski družbi, je zaradi hitrega večanja prometa postal priznan podjetnik. To mu je tudi omogočilo nastop v širšem javnem prostoru, v katerem je v drugi polovici 19. stoletja lahko prišel do uglednejšega položaja le človek, ki je prej svojo sposobnost dokazal bodisi z univerzitetno diplomo bodisi z ustvaritvijo in ohranitvijo velikega premoženja.

Hribar se je osebnostno oblikoval v dobi po uveljavitvi zakonodaje konstitucionalnega značaja; v letih prevlade nemških liberalcev je postal prepričan, da lahko habsburško monarhijo sodelovanje Slovanov preobrazi v skupnost enakopravnih narodov z njihovim odločilnim vplivom. Vzor so mu bili Čehi, ki so v procesih vedno hitrejše modernizacije uspešno vodili politiko narodne emancipacije. Hribarju je pri javnem delovanju pomagala mreža zavarovalniških zastopnikov, ki jo je vodil; za razliko od drugih liberalnih politikov, ki so imeli le omejene stike z množicami, je mogel širše uveljavljati svoje poglede.

Aprila 1882 je bil Hribar, ki je do takrat deloval v različnih društvih in na mnogih področjih – leta 1872 je skupaj z Lipetom Haderlapom celo izdal pesniško zbirko Brstje – izvoljen v ljubljanski občinski svet. V njem je zagovarjal politiko radikalne modernizacije, saj je želel »belo Ljubljano«, ki je bila do takrat kot središče vojvodine Kranjske eno manj pomembnih glavnih mest avstro-ogrskih dežel, uveljaviti v vrsti slovanskih narodnih prestolnic in jo vsaj v nekaterih pogledih postaviti ob bok »zlati Pragi«. Njegova prva velika projekta sta bili gradnji sodobnega vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, brez katerih nagla rast mesta ne bi bila mogoča. Za zasluge, ki si jih je pridobil kot največji zagovornik izgradnje vodovoda, je že leta 1890 postal častni občan Ljubljane. Aprila 1896 je bil izvoljen za ljubljanskega župana in je v tej vlogi vodil obnovo mesta po velikem potresu 1895. Do leta 1910, ko je moral položaj prvaka mestne samouprave zapustiti, ker cesar Franc Jožef ni potrdil njegove šeste zaporedne izvolitve za župana, je izpeljal vrsto modernizacijskih projektov. Leta 1898 je začela obratovati mestna elektrarna, ki je potem omogočila izgradnjo in delovanje osnovnega tramvajskega omrežja. Hribar si je prizadeval za velikopotezno širitev Ljubljane proti vzhodu in severu, kjer so bila tla stabilnejša kakor drugod v ravninski okolici; regulacijski (urbanistični) načrt je izdelal arhitekt Maks Fabiani, ki se je uveljavil tudi v dvornih krogih in postal svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kar je tudi utegnilo vplivati na sprejem njegovih zamisli. Hribar je poskrbel tudi za javne spomenike (Prešernu, Trubarju, Francu Jožefu); pri tem je hotel dati priložnost različnim kiparjem, ne pripadnikom ene umetniške usmeritve. Nekaj Hribarjevih načrtov zaradi nepodjetnosti ni bilo uresničenih (zlasti nova železniška postaja, nove železniške delavnice); kljub temu pa je imel levji delež zaslug za to, da je Ljubljana pred prvo svetovno vojno štela že okoli 40.000 prebivalcev in so postale realistične misli o tem, da bi mogla dobiti tudi univerzo. Pozornost je namenjal tudi turizmu; z mislijo nanj je dosegel, da je mestna občina kupila ljubljanski grad, vendar je v njem potem uredila kaznilnico. Hribar je prav tako imel odločilno vlogo pri osnovanju in začetku poslovanja Ljubljanske kreditne banke, ki je presegla hranilniško naravo večine slovenskih denarnih zavodov. V mesto je prav tako znal pritegniti zasebni kapital; v stanovanjske in izobraževalne objekte je veliko investiral tedaj najpremožnejši Slovenec, filantrop in mecen Josip Gorup vitez Slavinski, ki je sicer živel na Reki. Prav tako je bil Hribar kot župan pripravljen omogočiti gradnjo škofovih zavodov oziroma prve povsem slovenske gimnazije v Ljubljani, vendar so temu nasprotovali njegovi ozkogledi somišljeniki, njihov liberalizem ni poznal druge vsebine kakor nenehno nasprotovanje katoličanom. Knezoškof Jeglič je zato svojo investicijo usmeril v primestno občino Šentvid. Manj uspeha je imel Hribar pri pridobivanju državnih in deželnih investicij; kljub temu so bili njegovi napori koristni pri zgraditvi Umetno-obrtne strokovne šole.

Ob oblikovanju Ljubljane kot moderne narodne prestolnice je Hribar skušal tudi neposredno usmerjati politične premike. Skupaj z Ivanom Tavčarjem je imel glavno vlogo med radikalci, ki so nasprotovali zmernim narodnjakom; ti so v strahu pred vrnitvijo nemškoliberalnega kurza izpred 1879 brezpogojno podpirali Taaffejevo vlado in njeno »politiko napitnin«. Čeprav je kot svobodomislec – podobno kot Masaryk na Češkem – priznaval pomembno in pozitivno vlogo krščanstva v človeški zgodovini, je prav v času njegovega največjega vpliva na pisanje dnevnika Slovenski narod v tem listu prišlo do najostrejših napadov na papeža Leona XIII. Ker je zaradi takšne usmeritve časnika prišlo do nezadovoljstva celo pri cesarju Francu Jožefu, je bil Hribarjev ugled omajan, kljub temu pa je bil leta 1889, ko je kandidiral na lastno pest, v Ljubljani izvoljen za deželnega poslanca. V kranjskem deželnem zboru je ostal do leta 1908. Čeprav je nasprotoval katoliški politiki in bil po ločitvi duhov eden od voditeljev liberalnega tabora, je vseeno podprl zahtevo Janeza Evangelista Kreka po komunikaciji državnih oblasti z deželnimi v slovenščini. S tem je zadal zvezi med slovenskimi in nemško-nemškutarskimi poslanci v deželnem parlamentu, ki so jo skovali zmerni slovenski liberalci na čelu z Jankom Kersnikom, usodni udarec.

V letih 1906–1910 je Hribar vodil eksekutivo – »izvrševalni odbor« – Narodno napredne stranke; uspelo mu je vanjo pritegniti mlajše radikalne svobodomislece, ki so sprva hodili svoja pota, vendar to ni prineslo njene močno želene splošne regeneracije. Pozneje je v stranki povsem prevladal vpliv Ivana Tavčarja, ki je imel pod svojim nadzorom osrednji slovenski dnevnik Slovenski narod; pisatelj, ki je politično pot začel kot radikalec, se je tedaj usmeril h klasičnim liberalnim načelom in je vse do zadnjih mesecev prve svetovne vojne zagovarjal sodelovanje z nemško politiko na Kranjskem in v Cislajtaniji.

V letih 1907–1911 je bil Hribar tudi poslanec državnega zbora in je v njem zagovarjal povezovanje Slovanov; poleg mladočeškega prvaka in poznejšega prvega predsednika češkoslovaške vlade Karla Kramářa je bil osrednji voditelj neoslovanskega gibanja, ki je postalo pomembno po uveljavitvi parlamentarizma v Ruskem imperiju. Hribar si je prizadeval, da habsburška monarhija v zunanji politiki ne bi več sledila Nemčiji, čeprav je njene modernizacijske uspehe cenil in si jih je deloma celo jemal za zgled. Prav tako je nastopil proti onemogočanju dela državnega zbora z demagoškimi nastopi. Toda hitro je izgubljal upanje, da bo mogoče habsburško monarhijo reformirati; prestolonaslednik Franc Ferdinand se je sicer ogreval za spremembe, vendar je bil zagovornik katoliških stališč, kar je liberalce zelo skrbelo. Potem ko je avstrijska soldateska leta 1908 v Ljubljani streljala na demonstrante in dva ubila, je Hribar začel iskati rešitev za Slovence zunaj habsburškega okvira; po prvi balkanski vojni 1912–1913 je menil, da bi lahko Srbija in Rusija začeli voditi odločno in učinkovito protihabsburško politiko, ki je med aneksijsko krizo 1908 zaradi oslabelosti Ruskega imperija po porazu v vojni z Japonsko še nista mogli. Navezal je stike z vodilnimi krogi v obeh državah (Nikola P. Pašić, Vladimir N. Kokovcev, Sergej A. Sazonov); neuspešno je skušal posredovati tudi posredovati za mirno rešitev sporov med Srbijo in Bolgarijo pred drugo balkansko vojno.

Po izbruhu prve svetovne vojne je bil Hribar od avgusta do decembra 1914 in od januarja do marca 1915 zaprt v Ljubljani, potem pa je bil od aprila istega leta do junija 1917 konfiniran v Abtenauu na Salzburškem. V tem času se je učil francoščine ter prevajal iz tega jezika; začel je tudi pisati obsežen roman Gospod Izidor Fučec. Po končanju konfinacije se do januarja 1918 ni smel vrniti na Kranjsko, zato je začasno živel v Šentjurju in Mozirju. Goreče se je zavzemal za politiko narodne koncentracije na slovanskem jugu in za oblikovanje jugoslovanske države. Kot preganjanec je imel med narodnjaki velik ugled in je zato postal član predsedstva Narodnega sveta SHS v Ljubljani in član osrednjega odbora Narodnega sveta v Zagrebu. V Ljubljani je kot najstarejši član nadomeščal odsotnega predsednika Antona Korošca, s katerim sta se v zadnjih mesecih Avstro-Ogrske kljub svetovnonazorskim razlikam zelo zbližala. Hribar je imel velik delež pri organizaciji prevrata 1918; ljubljanski Narodni svet je pod njegovim vodstvom odslovil Ivana Šušteršiča s položaja kranjskega deželnega glavarja in prevzel nadzor nad pošto, s čimer je preprečil razpošiljanje ukazov avstrijskih oblasti. Devetindvajsetega oktobra 1918 ob desetih dopoldne je Hribar množico, ki se je zbrala na ljubljanskem Kongresnem trgu, nagovoril kot »državljane in državljanke svobodne Jugoslavije«, kar je bila časovno prva jasna beseda o obstoju samostojne države južnih Slovanov. Hribar, ki se je imel za jugoslovanskega nacionalista, vendar ne v unitarističnem smislu, saj se je vedno zavzemal za pravice slovenskega jezika in njegovo uradno rabo, si je Jugoslavijo predstavljal kot skupno nacionalno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Trudil se je za čim hitrejšo združitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo, saj se je zavedal nevarnosti italijanskega ekspanzionizma; antantna srbska vojska pa bi vsaj proti Madžarski in Avstriji lahko zagotovila za južne Slovane ugoden potek meje.

Leta 1919 se je Hribar odpovedal generalnemu zastopstvu zavarovalnice Slavia v Ljubljani, saj je menil, da se bo od zdaj lahko posvečal politiki. Ker pa je bil med liberalci precej osamljen, se je povezal z ministrskim predsednikom Pašićem in postal vodilna osebnost Narodne radikalne stranke v Sloveniji. V letih 1919–1921 je bil prvi poslanik Kraljestva/Kraljevine SHS v Pragi, nato pa 1921–1923 pokrajinski namestnik za Slovenijo. Ker je v skrbi za Pašićev ugled preprečil njegov shod v Ljubljani, saj je vedel, da stari centralistično usmerjeni državnik med Slovenci, ki so se vse določneje nagibali k avtonomizmu, ni priljubljen, je izgubil podporo ministrskega predsednika. Poslovil se je od državnih služb; nad njihovim delovanjem je bil razočaran, saj niso dosegale ravni iz dobe Avstro-Ogrske. Poskušal se je preživljati s knjigotrštvom, vendar ni bil uspešen.

Šele po uvedbi šestojanuarskega režima se je Hribar pod patronatom krone kljub visokim letom vrnil v politiko; v letih 1929–1931 je bil član vrhovnega zakonodajnega sveta, po obnovi konstitucionalnosti in parlamentarizma pa ga je kralj Aleksander leta 1932 imenoval še v zgornji dom Narodnega predstavništva, tj. senat. Kot starostni predsednik je vodil prvo sejo tega telesa. Hribar je ostal v senatu do leta 1938, nekaj časa pa je bil tudi na čelu odbora za postavitev spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani. Tudi v svojih poznih letih se je zaradi čilosti še udeleževal javnega življenja; leta 1940 je bil kot zagovornik sodelovanja med slovanskimi narodi in državami prvi podpisnik vloge za osnovanje Društva prijateljev Sovjetske zveze. V tej državi je videl naslednico Rusije; ni sicer verjel v njeno demokratičnost, vendar pa je upal, da bo lahko protiutež vse bolj napadalnim silam osi, zlasti Nemčiji in Italiji. Leta 1941 je Hribar postal častni doktor ljubljanske univerze v zahvalo za prizadevanja za njeno osnovanje.

Nagli zlom armad kraljevine Jugoslavije v aprilski vojni 1941 in osnovanje Neodvisne države Hrvaške sta Hribarja duševno strla; menil je, da ne more več dočakati obnove Jugoslavije, ki jo je razglasil leta 1918, zato se je prostovoljno poslovil od življenja. Njegov pogreb, ki ga je vodil škof Rožman, je bil zadnja velika manifestacija slovenske enotnosti pred državljanskim spopadom med drugo svetovno vojno.

Ivan Hribar je med vsemi župani Ljubljane najbolj zaznamoval njeno zgodovino; njegove modernizacijske pobude so omogočile naglo rast mesta v 20. stoletju. Kot politik je vseskozi deloval idealistično in velikokrat tudi nadstrankarsko; zaradi delavnosti in vztrajnosti si je pridobil spoštovanje tudi pri nasprotnikih, medtem ko so ga prijatelji – zlasti Tavčar – zaradi sledenja politični konjunkturi večkrat razočarali. Slovensko usodo je videl v jugoslovanskem okviru, vendar ne tudi v zlivanju narodov in opuščanju slovenstva. Diktaturo kralja Aleksandra je kot načelni zagovornik predstavniške demokracije razumel kot začasno obliko kriznega vodenja; zato je pozneje zavzeto spremljal politično stvarnost in se udeleževal sej Narodnega predstavništva.