Šušteršič, Ivan

Po gimnaziji v Kranju in Ljubljani je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, kjer si je 1889 pridobil doktorat; od 1894 dalje je bil samostojni odvetnik v Ljubljani. Med katoliškimi narodnjaki je ob koncu 19. stoletja razvil širokopotezno dejavnost na gospodarskem in političnem področju ter bil v letih 1896–1898 in 1900–1918 poslanec v dunajskem državnem zboru, 1901–1918 pa tudi v kranjskem deželnem zboru. Leta 1899 je postal predsednik Katoliškega političnega društva; odtlej je bil med najpomembnejšimi voditelji slovenskega katoliškega tabora najmočnejši. Uveljavil se je kot spreten parlamentarni taktik; slovenske poslance je večkrat uspel napraviti za jedro večjih zvez; Slovanska enota je bila 1909 s 125 poslanci celo najmočnejša v dunajskem parlamentu.

Šušteršič je zagovarjal strategijo močne politizacije množic – v duhu te težnje se je Katoliška narodna stranka preobrazila v (Vse)Slovensko ljudsko stranko – ter se potem, ko jih je dejavnost katoliškega tabora tudi na gospodarskem (posojilnice, zadruge) in prosvetnem področju navezala nanj, vneto zavzemal za splošno in enako volilno pravico. Sprva je vodil ostro opozicijsko politiko na Kranjskem proti zvezi med slovenskimi liberalci ter Nemci in nemškutarji ter s tem pokazal vladnim strukturam svojo moč in perspektivnost njihove naklonjenosti katoličanom. V obdobju velike državnozborske volilne reforme 1905–1907 je tudi zato uspel v slovenskih deželah uveljaviti Slovenski ljudski stranki ustrezajočo razdelitev volilnih okrajev. Pri manj koreniti deželnozborski volilni reformi na Kranjskem je prav tako uveljavil interese svojega tabora. Ta je na volitvah 1908 dosegel absolutno večino v kranjskem deželnem zboru (27 od 50 poslancev). V tem času je Šušterič začel vneto zagovarjati preobrazbo avstro-ogrske dvojne monarhije v trialističnem smislu – tretja državnopravna enota realne unije bi bila Jugoslavija (slovenske dežele, Hrvaška, Dalmacija, Bosna in Hercegovina) – saj je menil, da je taka preureditev blizu prestolonasledniku Francu Ferdinandu. Skušal je vzpostaviti stik z njim, vendar mu ni uspelo priti v njegov belvederski krog.

Leta 1912 je Šušteršič postal kranjski deželni glavar; visok položaj, ki ga je povezoval z odločujočimi faktorji monarhije, ga je omejeval v boju za narodnostne pravice, zaradi česar je bil čedalje manj priljubljen pri zunajkranjskih slovenskih katoliških poslancih v državnem zboru. Šušteršič je zato 1914 odstopil mesto voditelja slovenskih katoličanov v dunajskem parlamentu Antonu Korošcu. Med prvo svetovno vojno je kranjski deželni glavar postal zaradi splošnih razmer nepriljubljen tudi na Kranjskem; leta 1917 je med njim in Krekom prišlo do nespravljivega razkola. Ko je Krekovo krilo Slovenske ljudske stranke, ki je zagovarjalo Majniško deklaracijo kot minimalni program, podprl ljubljanski knezoškof Jeglič, je Šušteršič, ki je Majniško deklaracijo imel za maksimalni oziroma idealni program, osnoval novo politično gibanje, ki pa je ostalo šibko. Tudi z delom v okviru Internacionalne katoliške unije, katere pobudnik je bil nemški zagovornik mirovnih prizadevanj Svetega sedeža Matthias Erzberger, ni mogel zaustaviti nazadovanja svojega vpliva. Oktobra 1918 je Narodni svet v Ljubljani Šušteršiča obvestil, da ga ne priznava več za deželnega glavarja; ker so se širile govorice, da se nanj pripravlja atentat, je odšel v emigracijo. Poskušal je navezati stike z Italijani in se marca 1919 trudil, da bi se ti zavzeli za oblikovanje slovensko-hrvaške države, vendar ni uspel. Pred volitvami 1923 se je s pomočjo zagovornikov centralizma vrnil v Kraljevino SHS, saj so nekateri liberalci menili, da se bo s svojo Narodno ljudsko stranko uspešno zoperstavil Koroščevi avtonomistični Slovenski ljudski stranki, vendar so se takšna predvidevanja izkazala za zmotna.