Cankar, Izidor
Ivanov bratranec Izidor Cankar je bil duhovnik, pisatelj, urednik, časnikar, profesor, strankarski prvak (SLS), minister in diplomat, sicer pa eden najbistrejših in najdaljnovidnejših (nekateri so menili, da je bil »najinteligentnejši«), vendar ne povsem uslišanih, beri po krivici zapostavljenih Slovencev. Mira Mihelič ga je opisala kot gospoda, za katerega so značilne samozavest, inteligenca, erudicija in dostojanstvenost.33 Josip Vidmar je o Cankarju pisal spoštljivo, vendar politično odklonilno:
»Skratka suveren, toda nemiren in ne zelo strpen duh visokih umskih sposobnosti in visoke samozavesti /…/ ta nenavadno inteligentni človek nikakor ni mogel iz vezi, s katerimi ga je oklepala miselnost nekdanjega časa in struktura družbe, v kateri se je razvijal in v kateri je preživel svoj čas /…/«34
Cankar je bil v ospredju slovenske javnosti navzoč vse od leta 1909, ko je v Domu in svetu objavljal serijo pogovorov z znanimi literati – Obiski. Po letu 1914 je bil urednik te revije, leta 1918 pa glavni urednik dnevnika Slovenec. 31. oktobra 1918 je sodeloval pri ustanavljanju Narodne vlade, ki je bila sestavljena iz pripadnikov Ljudske in Napredne stranke.35 Leta 1926 je izstopil iz duhovniškega poklica in se poročil v družino založnika, urednika in industrialca Dragotina Hribarja. Nekaj časa je stanoval v Gradišču nad Šumijevo trgovino.36
Cankar je največ časa preživel v diplomaciji: kot veleposlanik v Argentini (1936), Kanadi (1942–1944) in Grčiji (1945–1946). Pred tem je bil ugleden profesor umetnostne zgodovine, vmes pa tudi minister v Šubašićevi vladi (julij–oktober 1944). Maja 1945 je postal Titov veleposlanik v Grčiji, vendar so ga kmalu (avgusta 1946) odpoklicali, nato (marca 1947, ko je bil star 61 let) pa tudi upokojili.
Tudi Izidor Cankar je – enako kot Edvard Kocbek ali Stane Kavčič – pisal dnevnik. Njegov Londonski dnevnik 1944–4537 je vznemirljivo in bistveno branje. Na neki način se Cankarjev, Kocbekov in Kavčičev dnevnik dopolnjujejo, v kombinaciji s Hribarjevimi, Vidmarjevimi38, Kardeljevimi39, Pučnikovimi40 in Drnovškovimi41 avtobiografskimi teksti pa sploh povedo tako rekoč vse, kar je pomembno vedeti o slovenskem 20. stoletju.
Cankar je bil že zgodaj povezan s politiko SLS in užival zaupanje Antona Korošca. Bila sta somišljenika, ko je šlo za zahodne in severne meje, za Primorje, Trst in Koroško. Velik del Cankarjeve politične imaginacije je bil povezan z diplomacijo, vendar:
Zunanja politika je bila sicer v domeni srbskih političnih veljakov in dinastije Karađorđevićev. Podobno kot poveljevanje armadi je bil tudi diplomatski aparat v srbskih rokah. Slovenski poslaniki so bili maloštevilni, skoraj praviloma pa so izhajali iz vrst »zaslužnih« politikov, ki so se odlikovali v procesu oblikovanja jugoslovanske države.42
V Slovenski ljudski stranki (kar vseskozi velja tudi za Cankarja) so zagovarjali priznanje in sploh boljše odnose z Rusijo, ki naj bi prispevala k ustanovitvi »velike federacije slovanskih narodov na Balkanu«.43 O zunanji politiki govori tudi korespondenca med Cankarjem in Krekom, npr. pismo z datumom 30. avgust 1941. Cankar Kreku priporoča, naj bolj kot jugoslovansko narodno raznovrstnost poudarja edinstvo: Trije narodi, dobro, toda ena sama nacija; trije po zgodovini kulturno različno izdelani narodi, SHS, toda edinstvena jugoslovanska nacija.44
Med drugo svetovno vojno so se nesporazumi in razpoke kazali v londonski vladi, med srbskimi in hrvaškimi politiki in med različnimi voditelji SLS. Krek je dolgo časa verjel, da se velikosrbski in četniški problemi Slovencev ne tičejo in da se bo po koncu vojne – prepričan, da »Slovenci nismo nič zapackani« – vrnil domov kot zmagovalec.45
Zavedajoč se velikanskega pomena zgodovinskega trenutka, je Cankar poleti 1944 začel pisati Londonski dnevnik. Čas (med julijem tega in februarjem naslednjega leta), ki ga je Izidor Cankar po odstopu s položaja poslanika v Kanadi (februarja 1944) preživel v Londonu, je bil prelomen in usoden zanj, za sloves Slovenske ljudske stranke, Slovenijo, Jugoslavijo in seveda za vso Evropo. Če bi hoteli kratko povzeti glavne sestavine dnevnika, bi morali omeniti Cankarjeve komentarje o strankarskih tovariših Snoju, Kuharju, M. Kreku, o šefu Šubašiću, kralju Petru, Churchillu, Titu in Kardelju; njegove premisleke o Jugoslaviji, morebitni odcepitvi Slovenije in Hrvaške, srednjeevropski državi, nujnosti priključitve Trsta, neizogibnem prijateljstvu s Sovjetsko zvezo; predvsem pa Cankarjevo nujno priporočilo o pridružitvi domobrancev partizanom.
Med najzanimivejšimi deli dnevnika je poročilo o obisku pri Titu na Visu od 15. do 19. avgusta 1944:
»Prvič se sešel s Titom. Nizek, čokat, tipične slovanske glave, sivolas lepotec, miren, počasen, dostojanstven, svetlosivih in skoraj žalostnih oči, gosposkih kretenj (nekatera naša gospoda poleg njega neotesana), preprost, brez sleherne afektiranosti, lepih rok in brez posebnih kretenj, govori večinoma z zagorskim hrv. naglasom, s tujci pravilno nemščino, razume angleško precej dobro. Zelo pozoren do mene; se dogovorila za zaseben razgovor …
Od Slovencev /…/ najmočnejši Kardelj, ki docela obvladuje Nac. komitet. Malo šepast, umen, hladen, neoriginalen, miren, nevsiljiv s čimerkoli, zainteresiran zlasti za praktične rezultate, nedoktrinaren, trden, v formi popustljiv in v stvari nekompromisen, osebno skromen, priljubljen, do skrajnosti požrtvovalen in delaven, metodičen v organizaciji. Govorila zlasti o Primorski. Trdi, da bodo partizani vsaj pol ure pred zavezniki zavzeli Trst in da ne pojdejo ven. Govoril mu o težavah, ki jih priznava, in da brez vse teže Rusije ne bomo obdržali Trsta; on pravi, da je ta pomoč gotova, da je Stalin pripravljen na to /…/«46
Najpomembnejše vprašanje tistih dni je bilo, kako priti do skupne kraljeve/Šubašićeve in Titove vlade. Ko komentira konferenco s Titovo vlado, Cankar ugotavlja, da bo ta »slednjič Šubašića pogoltnila«. Zvečer 18. avgusta se je Cankar pogovarjal s Titom na samem. Tito je povedal:
»Jaz nočem komunizma. Tudi Rusija ga noče. Povem Vam, da so mi Rusi odsvetovali, da bi delal kom. eksperimente. Napak bi bilo, če bi ponovili revolucijo 1917. Rusija medtem toliko storila, da se omogoči miren soc. razvoj v ostalih državah. Vedite, da je to čista resnica; časi so preresni, da bi mogel govoriti neresnico. Ko sem videl vse trpljenje in požrtvovalno borbo našega naroda, se v meni vse bolj in bolj razvijal nacionalist. Jaz bom poskusil napraviti iz Jgslv veliko, ne geografsko, pač pa politično veliko državo.«
Cankar je Titu napovedal svoj izstop iz vlade, češ da »ne predstavlja nikogar« in da je »vlada skrajnje slabotna«. Cankarju se je skoraj mudilo iz vlade, v kateri ni želel oz. mogel predstavljati bodisi Ljudske stranke bodisi domobranstva. Po sestanku je Cankar partizanskim novinarjem dal »ostro izjavo proti domobrancem«, v isti sapi pa je spraševal Kardelja, »kdaj bodo zopet potegnili kom. program iz žepa«.47
Cankar posveča precej skoraj največ pozornosti tržaškemu vprašanju. Predvsem pozdravlja Titovo namero, da v vsakem primeru zasede Trst, in izraža upanje, da ga bodo pri tem podprli Rusi. V času, o katerem poroča Cankar, je prišlo do spora med kraljem in Churchillom, posredno pa so bili s tem povezani tudi drugi spori, recimo v Ljudski stranki. Na eni strani je bil po vsem videzu Cankar s Snojem in poslanikom pri poljski vladi Kuharjem, na drugi strani Krekova fanatično protikomunistična skupina.
Ko je sovjetska vojska vstopala na jugoslovansko ozemlje, pa tudi sicer, je Cankar vztrajal pri jugoslovansko-sovjetskem prijateljstvu in pri upoštevanju ruskih interesov, pri čemer ne bi smeli pretiravati, »ker vsa naša sedanja zun. politika je, da si ohranimo prijateljstvo vseh treh zavezn. velesil, ker so nam one potrebne«.48
Zanimivo je Cankarjevo razčiščevanje ideje o srednjeevropski državi. Cankarjev zaupnik Kuhar je 22. novembra od polkovnika Vauhnika dobil pismo z naslednjo vsebino:
»Bati se je, da Rusi prodro do Dunaja, s čimer bi se podrle zadnje kombinacije, ki jim (Vauhniku in tovarišem v Sloveniji) dajejo nekaj nade. Kombinacija je dvojna: 1) Beneševa srednjeevrop. zveza držav pod češkim vodstvom, kateri bi pripadla Hrv. in Slov. kot samostojni državi; 2) temu bi nasprotovali Rusi, zato mogoča samo razširjena Avstrija s Trstom /…/«49
Cankar je nato 7. decembra o zadevi govoril z Benešem, ki je pojasnil, da je bil snoval srednjeevropsko zvezo z vso Jugoslavijo, vendar je zdaj idejo opustil. Poleg Cankarja je domobranstvu nasprotoval tudi Kuhar, ki naj bi bil po Cankarjevem zapisu »globoko pretresen zaradi hlapčevanja slov. domobrancev Hitlerju«.50 Njun somišljenik je bil Snoj, ki so ga pregovorili, naj gre v Slovenijo prepričevat konservativce glede sodelovanja s partizani. Cankar je do zadnjega upal, da bo mogoče težave (Državljansko vojno?) v Jugoslaviji preprečiti s sporazumom med Šubašićem in Titom oz. s skupno vlado.
Oktobra 1945 sta o temeljnih političnih usmeritvah govorila Cankar in Kocbek. Kocbek je hvalil t. i. »vzhodno demokracijo«, češ da je »dobra v tem, ker je množično zasidrana in napredna. Za nas je temeljna vzhodna demokracija«, sicer pa naj bi šel »razvoj v to smer, da se bo val širil na zahod, ne obratno, in tako vključeval zahod v vzhod«. Na to je Cankar odgovoril, da dvomi o »metodi osvajalcev z Vzhoda, ki korakajo preko trupel in človeške svobode«.51
Nadaljnja Cankarjeva kariera in končna upokojitev leta 1947 pričata, kako upravičeni so bili dvomi o »vzhodni demokraciji«. Izidor Cankar je bil imeniten avtor in strokovnjak za umetnostno zgodovino, vendar je bil – tudi v lastno škodo – predvsem daljnoviden politik. Njegove ideje so bile znane in spoštovane, njihovo neupoštevanje pa je povzročilo globoke rane in nesporazume, ki jih čutimo še danes.
Literatura
Balkovec, B. (1992). Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Cankar, I. (1985). Londonski dnevnik: 1944–1945. Ljubljana: Državna založba Slovenije; Koper: Lipa.
Drnovšek, J. (1996). Moja resnica: Jugoslavija 1989–Slovenija 1991. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kardelj, E. (1980). Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944–1957: spomini. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Pučnik, J. (2003). Izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Puhar, A. (2016). Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Rahten, A. (2009). Izidor Cankar: diplomat dveh Jugoslavij. Mengeš: Center za evropsko prihodnost; Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Rupel, D. (2017). Železo in žamet ali od kulture do države. Ljubljana: Slovenska matica.
Vidmar, J. (1932). Kulturni problem slovenstva. Ljubljani: Tiskovna zadruga.
Vidmar, J. (1979). Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Vidmar, J. (1963). Srečanje z zgodovino. Maribor: Obzorja.
Opombe
Cf. Puhar, 2016, str. 107.
Vidmar, 1979, str. 154, 162.
Cf. Balkovec, 1992, str. 33.
To, da je na istem naslovu ( Ljubljana, Gradišče 7 ) pol stoletja, preden so hišo porušili nadobudni gradbeniki in urbanistični načrtovalci, živel pisec teh vrstic in da so se na istem naslovu leta 1980 zbrali ustanovitelji Nove revije, je treba pripisati naključju in nemara dobrim vilam slovenstva, ki v današnjem času tako rekoč nimajo nobenega naslova in nobenega doma.
Cankar, 1985, str. 142.
Vidmar, 1932; 1963; 1979.
Kardelj, 1980.
Pučnik, 2003.
Drnovšek, 1996.
Rahten, 2009, str. 67.
Rahten, op. cit., str. 68.
Ibid., str. 103.
Cf., ibid., str. 149.
Cankar, 1985, op. cit., str. 14–15.
Ibid ., str. 15–16.
Ibid., str. 21.
Ibid., str. 42.
Ibid., str. 62.
Puhar, 2016, op. cit., str. 98.