Cankar, Ivan
Ivan Cankar velja v literarni in kulturni zgodovini za vodilnega slovenskega pripovednika in dramatika, pa tudi za pomembnega moralnega, socialnega in političnega misleca. Ideje o tem je oblikoval ne samo v proznih pripovedih in dramskih delih, ampak predvsem v esejih, kritičnih spisih, polemikah in predavanjih. Tu je formuliral koncepte, ki so vplivali na poznejše nacionalnopolitične programe, iz katerih je nazadnje izšla ideja slovenske državne osamosvojitve.
S to problematiko se je začel ukvarjati po letu 1909, ko se je z Dunaja preselil v Ljubljano in s tem v središče živahnega političnega dogajanja, ki je zadevalo predvsem slovensko nacionalno vprašanje. Že pred tem, leta 1907, je sodeloval z Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko in kandidiral na njeni listi za poslanca v državnem zboru. Po letu 1909 se je od stranke začel odmikati, ker je tega leta na t. i. tivolski konferenci sprejela stališče, nasprotno slovenski jezikovni in kulturni avtonomiji, obenem se je polemično izrekel proti »novemu« ilirizmu, ki je v tem času zlasti s F. Ilešičem zagovarjal jezikovno in kulturno združitev s Srbohrvati; temu stališču so se bližali nekateri vidnejši kulturni delavci v strahu, da so Slovenci sami prešibki zaradi nemške gospodarske in politične ekspanzije. V pogovoru z Iz. Cankarjem, objavljenem leta 1911 v Domu in svetu, je obsodil takšne poizkuse in jih primerjal z nekdanjim »renegatstvom« Stanka Vraza. S tem je obnovil trdno Prešernovo stališče in ga z novim poudarkom položil v sodobno slovensko nacionalno misel. Še določneje je problem opredelil leta 1913 v predavanju Slovenci in Jugoslovani, zaradi katerega je iz nasprotovanja avstrijski politiki moral v nekajdnevni zapor. Glavna misel je bila ta, da moramo Slovenci ohraniti popolno jezikovno in kulturno avtonomijo, z dodatnim argumentom, da smo po mentaliteti bližji svojim srednjeevropskim sosedom kot južnoslovanskim etnijam. Kar pa zadeva politični položaj, je dopuščal možnost, da bi se Slovenci z njimi združevali v »zvezno republiko jugoslovansko« – pri tem je mislil na zvezo »štirih narodov« in mednje uvrstil tudi Bolgare, toda s pogojem, da bi bili ti narodi zares enakovredni in enakopravni.
Cankar se ni izrekel o tem, ali bi morala biti ta «zvezna republika« federacija ali konfederacija, vsekakor pa bi morala nastati kot samostojna država zunaj habsburške monarhije, s čimer je opustil takrat priljubljeno socialnodemokratsko idejo, da bi se morala monarhija spremeniti v konfederacijo ali federacijo. O samostojni slovenski državi še ni mogel misliti, gotovo pa je problem zajel širše od nekoliko poznejše »Majniške deklaracije« (leta 1917), ki je vztrajala pri ideji trialistične razdelitve Avstro-Ogrske. Vsekakor bi pozdravil nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala kmalu po njegovi smrti, težko pa bi sprejel jugoslovansko državno tvorbo, kakršna se je oblikovala s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter nato s Kraljevino Jugoslavijo. Njegovo stališče je lahko postalo izhodišče za kritiko ne samo jezikovno-kulturnega jugoslovanstva, ampak tudi države, ki naj bi se sklicevala na to podlago.
Cankar se je do smrti štel za socialista in za bližnjega socialnodemokratski stranki, hkrati je s svojo kritiko njenih nacionalnih in socialnih stališč vztrajal pri nujnosti modernih političnih strank, ki so se oblikovale v parlamentarni demokraciji. Zato je leta 1907 sodeloval v volilnem boju za vstop stranke v parlament, v letu pred smrtjo se je v predavanju Očiščenje in pomlajenje zavzel za prenovo, reorganizacijo in politično moč slovenskih strank, da bi lahko ustrezno vplivale na slovensko socialno in kulturno prenovo. S tem je postal eden od predhodnikov zahteve po demokratičnem pluralizmu v samostojni Sloveniji. Obenem je bil v svojem času distanciran do nastavkov enopartijskega sistema, ki se je po letu 1903 izoblikoval v »levem« krilu ruske socialnodemokratske stranke »boljševikov« in je pozneje postal izhodišče za politično-socialni sistem komunistične Jugoslavije v letih 1945–1990.
Literatura
Cankar, I. (1976). Govori in predavanja. V: Zbrano delo, 25. knj.
Cankar, Iz. (1920). Obiski. Ljubljana: Nova založba.
Grdina, I. (2018). Ivan Cankar, portret genija. Ljubljana: Beletrina.
Grdina, I. (2003). Slovenci med tradicijo in perspektivo: politični mozaik 1860–1918. Ljubljana: Študentska založba.
Kermavner, D. (1968). Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kos, J. (2018). Misliti Cankarja. Ljubljana: Beletrina.