Krek, Janez Evangelist

Janez Evangelist Krek je bil duhovnik, politik, sociolog in pisatelj. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, 1884 je tam vstopil v bogoslovje in bil posvečen 1888. Knezoškof Jakob Missia ga je poslal študirat v dunajski Avguštinej, ki je skrbel za najvišjo izobrazbo svetnih duhovnikov; doktoriral je 1892. Znanje številnih jezikov – poleg slovenščine je govoril nemško, latinsko, italijansko, hrvaško, srbsko, češko, poljsko in ukrajinsko; razumel je tudi vse druge slovanske jezike, madžarščino, francoščino in angleščino – mu je omogočilo širok razgled po svetu in mu odpiralo velike možnosti samoizobraževanja.

Po pridobitvi doktorata je bil Krek pozno pomladi in poleti 1892 kaplan v Ribnici, potem pa je postal stolni vikar v Ljubljani. Od 1892 je na tamkajšnjem bogoslovju kot docent predaval filozofijo; 1895 je prešel na novoustanovljeno katedro za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo. Ker zaradi parlamentarnega delovanja ni mogel več redno predavati, sta ga nadomeščala najprej Aleš Ušeničnik in pozneje Franc Grivec. Kot bogoslovni profesor se je Krek upokojil 1916. Poleg teologije so ga zanimale tudi druge vede, zlasti tiste, ki so bile povezane z njegovo politično in gospodarsko dejavnostjo; kot podpredsednik Leonove družbe je posredoval, da je slednja začela izdajati obsežno Gradivo za zgodovino Slovencev Franca Kosa (1903–1928).

Kljub razmeroma kratki pedagoški karieri je Krek zapustil obširen predavateljski opus (njegova predavanja so slušatelji stenografirali in so bila izdana v 5 knjigah), ki je močno vplival na številne generacije slovenskih duhovnikov. Ti so imeli oporo za svoje pastirsko in siceršnje javno delovanje tudi v njegovih literarnih delih in okoli 1000 časnikarskih člankih (dnevnik Slovenec, tednik Domoljub, številni drugi listi v habsburški monarhiji), brošurah in knjigah ter govorniških nastopih. S približno 1000 govori je Krek postal pravi slovenski ljudski tribun; po številu javnih nastopov se mu je med slovenskimi sodobniki približal samo Henrik Tuma. Krek je pred prvo svetovno vojno učinkovito povezoval dejavnost katoliških duhovnikov in laikov ter koordiniral njihova prizadevanja, zato ni presenečalo njegovo uspešno delovanje v zadružništvu, ki se je na Slovenskem prav tedaj močno razvilo. Zadruge Reiffeisnovega tipa, ki jih je zagovarjal Krek, so imele najopaznejši delež pri velikem razmahu varčevanja na Kranjskem in v sosednjih deželah; povečanje njihovega kapitala se je hitro pokazalo tudi v rasti in kompleksnosti gospodarske dejavnosti. To je pripomoglo k prvim znamenjem upadanja velikega izseljevalnega vala neposredno pred prvo svetovno vojno. Krek je že 1895 postal odbornik osrednje Zveze kranjskih posojilnic, od 1902 je vodil dejavnost zadrug, ki jih je osnoval katoliški tabor; 1902 je od Ivana Šušteršiča, ki se je odtlej posvečal predvsem parlamentarni politiki, prevzel predsedovanje Gospodarski zvezi. Ko se je iz te 1903 izločila Zadružna zveza, je Krek vodil tudi to; 1915 je zaradi izjemnih vojnih razmer postal še njen ravnatelj.

Zaradi nesebične zavzetosti in neutrudne dejavnosti si je Krek že zgodaj pridobil velik ugled med duhovniki in ljubljanskimi dijaki, kmalu pa tudi med kmeti in delavci. V osnovi je sprejemal zamisel družbe kot prostora vseh; razmerja med ljudmi – tudi ekonomska – naj po njegovi sodbi ureja organizacijska oziroma družbena pogodba. Parcialni dogovori, npr. mezdni, so mu veljali za nezadostne. Zlasti v začetku je sprejemal stanovsko razdeljenost ljudi; imel jo je za izhodišče harmoničnega sodelovanja v družbi. V tem okviru, ki je v osnovi korporativen, se je tudi posvečal problemom kmetov in delavcev (Črne bukve kmečkega stanu, Socijalni načrt slovenskih delavskih stanov, 1895). Do marksizma, ki je razvijal v boj iztekajočo se razredno teorijo družbene razslojenosti, je Krek ostal kritičen; menil je, da ta doktrina, ki utegne biti koristna pri analizi gibal sodobnega življenja, nazaduje ali celo razpada. Še posebej v poznejšem obdobju je bil Krek, ki se je v celotni habsburški monarhiji uveljavil kot zgled socialnega duhovnika, do marksizma zadržan tudi zaradi tega, ker napačno razlaga človeško naravo.

Krek je svoje krščanskosocialne nazore o družbi oblikoval na temelju lastnih izkušenj – izšel je iz zelo skromnih razmer – in s poglobljenim študijem raznovrstne literature. Svoje predstave o pravičnem redu je artikuliral predvsem na osnovi okrožnice papeža Leona XIII. Rerum novarum, ki je 1891 v Katoliški cerkvi vzpodbudila dialog z naglo modernizirajočim se svetom, ter na podlagi spisov mainškega škofa Wilhelma Emmanuela von Kettelerja, patra Alberta Marie Weißa in Karla barona von Vogelsanga. Krek je v slovenski, še vedno pretežno od agrarnega gospodarstva živeči prostor uspešno prenesel zamisli, ki so odgovarjale na izzive industrijske dobe. Na precejšen vpliv miselnosti iz nemškoavstrijskega prostora opozarja pri njem tudi prevzem za Dunaj značilnega antisemitizma, ki ga je kot protiliberalno in protimarksistično politično mobilizacijsko sredstvo izrabljal krščanskosocialni župan Karl Lueger; s takšno tendenco je zaznamovanih več Krekovih del, najvplivnejša med njimi je obsežna študija Socijalizem, ki je izšla 1901. Pozneje je vodilni slovenski krščanski socialec vse bolj poudarjal pomen demokracije in svobode. To je tudi slabilo korporativistične prvine v njegovi misli. Krekovi nazori o socialni reformi se potemtakem niso razvijali v smer obnove sodobnosti prilagojenega tradicionalnega stanovskega reda kakor pri najvplivnejših nemškoavstrijskih krščanskosocialnih mislecih, temveč so se usmerjali k reformi moderne družbe. Zato je Krek lahko nase navezal velik del slovenskega delavstva, ki ga je 1909 zbral v Jugoslovanski strokovni zvezi. Ta sindikat in z njim povezane organizacije, ki so skrbele za izboljšanje delavskih stanovanjskih razmer in življenjskega standarda ter za izobraževanje svojih članov, so zajele približno polovico slovenskega delavstva.

Krek se je zaradi vidne učinkovitosti pri organiziranju zadružništva ter govorniške spretnosti hitro povzpel med najuglednejše voditelje Katoliške narodne stranke; 1902 je postal njen podnačelnik. Ta položaj je obdržal tudi po preobrazbi politične organizacije katoliških narodnjakov v Slovensko ljudsko stranko 1905. Krek je bil na prvih volitvah v splošno kurijo 1897 na Kranjskem izvoljen za državnozborskega poslanca. Ker se mu je zdelo parlamentarno delo preozko in premalo učinkovito, je 1900 zavrnil ponovno kandidaturo. Toda kmalu je spoznal, da je njegovo delo brez sodelovanja v predstavniških telesih manj učinkovito; zato je 1901 na Notranjskem kandidiral za poslanca v kmečki kuriji kranjskega deželnega zbora in bil potem tudi izvoljen. Uspešno je vodil boj in pogajanja za reformo kranjskega volilnega reda, ki je 1908 omogočila absolutno prevlado SLS v deželi. Po uvedbi splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice v Cislajtaniji na državnozborskem nivoju je 1907 kandidiral v okraju Kamnik–Brdo in bil izvoljen. Na istem območju je zmagal tudi 1911. Prav tako je bil na vzhodnem Gorenjskem uspešen kot kandidat SLS na deželnozborskih volitvah; kot zastopnik kmečke kurije je tam zmagal 1908 in 1913.

V predstavniških telesih se je Krek izkazal kot sugestiven parlamentarni govornik. V ljubljanski deželni zbornici je z zavzemanjem za kar najširšo obvezno uporabo slovenščine uspel razbiti zvezo med nemško-nemškutarsko stranko ter slovenskimi liberalci, na Dunaju pa se je zavzemal za narodnostno enakopravnost in nastopal proti alkoholizmu in izkoriščanju; 1907 je imel odmevno izmenjavo misli s Tomášem G. Masarykom o izobraževanju. Krek se je tedaj zavzel za to, da se katoličani, svobodomisleci in socialni demokrati ne uničujejo v boju drug proti drugemu, temveč da si vsi prizadevajo za dvig izobrazbe prebivalstva; v tem naporu je videl mogoči most do sodelovanja ljudi različnih nazorov, ki bi vodil v smer uveljavitve resnice in pravice. S tem je bilo povezano tudi njegovo pristajanje na ločitev Cerkve in države. Masaryk se je s temi mislimi načeloma strinjal, vendar je dodal, da morajo katoličani oziroma kristjani najprej odkriti pozitivnost ljudi drugih nazorov; prihodnji češkoslovaški predsednik, ki je vneto zagovarjal svobodo znanosti, pa je ob tem poudaril, da ni nasprotnik vere.

Med slovenskimi katoličani je bil Krek najvztrajnejši zagovornik povezovanja z drugimi narodi. Ko so nemški krščanski socialci 1897 podprli pangermane v boju proti uveljavitvi jezikovne enakopravnosti na Češkem in Moravskem, je spoznal, da je misel na nadnacionalni katoliški politični center v Cislajtaniji utopična. Obrnil se je k iskanju stikov s Slovani v celotni monarhiji, zlasti s Hrvati. Od 1898 je Krek zagovarjal povezovanje Slovencev z gibanjem za uveljavitev hrvaškega državnega prava, ki ga je osnoval Ante Starčević. Končni rezultat te politike naj bi bilo oblikovanje hrvaško-slovenske enote trialistično preurejene monarhije. Nikoli ratificirano aneksijo Bosne in Hercegovine 1908 je Krek videl kot etapni korak k uresničitvi svojih narodnopolitičnih teženj; ker priključena dežela ni pripadla niti Cislajtaniji niti Ogrski, se je zdela zasnutek tretje državne enote habsburške monarhije. Toda 1912 Hrvaško-slovenska stranka prava, ki naj bi bila njena osrednja zagovornica, zaradi sporov in cepitev hrvaških pravašev ni mogla zares zaživeti.

Zaradi opaznih rezultatov svojega dela je bil Krek pogosto tarča napadov liberalcev; časnik Slovenski narod, ki je bil pod nadzorom Ivana Tavčarja in je skušal vpliv katoliških duhovnikov v javnem življenju omejiti s surovimi »farškimi gonjami«, se ga je pred deželnozborskimi volitvami 1913 lotil z zelo ostro in senzacionalistično kampanjo. Krek je bil obtožen tajne ljubezenske zveze z referentko na dunajskem ministrstvu za poljedelstvo Camillo Theimer, vendar je nazadnje kljub srditim napadom v boju za poslanski mandat prepričljivo zmagal. Pozneje se je izkazalo, da je Theimerjeva, ki je pisala o ženskem vprašanju in se trudila predstaviti »arijski prispevek k rešitvi judovskega vprašanja«, zelo konfliktna in Slovencem nenaklonjena osebnost, saj je spravila v težave tudi liberalnega zdravnika Ivana Oražna .

Med prvo svetovno vojno je Krek okrepil prizadevanja za povezave s Hrvati. V njihovo potrebo ga je prepričevalo nasilje državnega aparata v času vojaškega (pol)absolutizma 1914–1916. Krek je verjel, da bi lahko hrvaško-slovensko enoto v monarhiji oblikovali militaristični krogi zaradi stiske, v kateri so se znašli po porazih na srbski in ruski fronti 1914 in po vzpostavitvi jugozahodnega bojišča 1915. To je zaostrilo njegova nesoglasja s Šušteršičem in njegovimi sodelavci, ki v času zaostritve pronemške politične usmeritve v habsburški monarhiji niso verjeli v možnost Slovencem naklonjenih reform. Šušteršič je 1915 preprečil večje javne počastitve Janeza Evangelista Kreka ob petdesetletnem življenjskem jubileju in s tem začel srdit boj proti njemu. V njem so se osebna nesoglasja prepletala s konceptualnimi razhajanji. Ker so bili na Kreka navezani mnogi duhovniki in Slovenci zunaj Kranjske, Šušteršič, ki je bil kot kranjski deželni glavar in načelnik SLS v boljšem izhodiščnem položaju, niti v začetku ni mogel prevladati. Prepad med obema voditeljema slovenskega katoliškega tabora se je 1916 hitro poglabljal. Krek, ki je bil vedno med ljudmi, je razumel njihova pričakovanja, Šušteršič pa je postajal kabinetni politik.

Po smrti cesarja Franca Jožefa novembra 1916 je vojni (pol)absolutizem začel popuščati. Krek je prevzel pobudo; ob obnovitvi dela parlamenta 1917 je že bil osrednji steber povezovanja južnih Slovanov in sodelovanja s češkimi in drugimi slovanskimi parlamentarci. Pri tem je imel tudi odločilno vlogo pri formuliranju Majniške deklaracije. Zanj je sklicevanje na habsburški in pravaški okvir tedaj pomenilo le taktiko, ki naj olajša zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov. Krek si je osnovanje jugoslovanske države predstavljal kot zmago demokracije in svobode.  Obtožbe o protidržavnem delovanju je tik pred smrtjo zavrnil z besedami, ki so postale njegov politični testament: »Suženjstvo je veleizdaja.« Krek je tedaj kljub čvrsti zavezanosti krščanskosocialnim načelom deloval izrazito nadstrankarsko; tudi konfesionalna pisanost slovensko-hrvaško-srbskega prostora zanj ni bila problematična.

Krekova smrt je med Slovenci in drugimi južnimi Slovani v habsburški monarhiji povzročila globoko žalovanje, njegov pogreb, na katerem je Anton Korošec napovedal narodno vstajenje, pa je bil velika manifestacija želje njegovih rojakov po svobodi in slogi. Spomin na Janeza Evangelista Kreka so počastili tudi liberalci in socialdemokrati; med literarnimi ustvarjalci sta mu globoko občutene besede posvetila Oton Župančič in Ivan Cankar, ki jima je bil v dijaških letih mentor. Krekova in Koroščeva podoba sta bili v slovenskem prostoru razširjani kot simbol gibanja za svobodno in neodvisno slovensko-hrvaško-srbsko državo. Krekov nagrobnik je izdelal kipar Lojze Dolinar, upodobil pa ga je tudi Franc Berneker.