Iskanje ustavnega kompromisa (1991)

Od prvih javnih informacij o vsebini nove ustave je naraščalo zanimanje poklicne in strokovne javnosti za številna konkretna vprašanja, ob katerih so se oblikovala različna, tudi nasprotujoča si stališča in predlogi. Med pomembnejšimi odprtimi vprašanji lahko omenimo: sintagmo »svetost življenja«; lastninske pravice tujcev; obseg varovanja socialnih in ekonomskih pravic; položaj narodnih manjšin; socialne funkcije lastnine, še posebej pravico delavcev do soupravljanja; enodomno ali dvodomno sestavo parlamenta; zastopanost regij ter socialnih, kulturnih in ekonomskih interesov v parlamentu; manjše ali večje pristojnosti predsednika republike (suspenzivni veto, imenovanje vlade); vprašanje vojske oziroma demilitariziranega statusa Slovenije; razmejitev pristojnosti med državo in lokalno samoupravo, med občino in republiko; ustavno vlogo regij in okrajev; vprašanje uvedbe izrednih razmer; pravice v zvezi s spočetjem in rojstvom otroka ter nosečnostjo; imenovanje in sestavo sodnega sveta; ustavno opredelitev nacionalnega temelja slovenske države; določitev roka in načina novih volitev v prehodnih in končnih določbah ustave; vprašanje ustavnega referenduma ali plebiscita o samoodločbi naroda. Do konca javne razprave o ustavnem osnutku je spisek spornih vprašanj postajal vedno daljši.

Ves čas ustavnega procesa se je zastavljalo vprašanje, kako priti po zaključni javni razpravi do takega predloga nove ustave, ki bi bil sprejemljiv za vse ali vsaj za čim več udeležencev.

Nekaj manj pomembnih spornih vprašanj sta pomagali razrešiti pravna stroka in sociološka anketa. Zlasti na področju klasičnih pravic človeka in državljana pa so bila uveljavljena dovolj prepričljivo utemeljena mednarodna merila ustavnega varstva. Zamisel državnega sveta ali senata je bila očitno nekje na pol poti med enodomnim in dvodomnim parlamentom: omogočila je vstop lokalnih, socialnih in gospodarskih interesov v zakonodajno telo, vendar tako, da ni bilo porušeno temeljno načelo državljanskega predstavništva niti načelo funkcionalnosti in racionalnosti odločanja v parlamentu.

S posebnim poudarkom so oblikovalci predloga ustave vztrajali pri izhodiščnem načelu, da je po novi ureditvi dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Zato so priporočali, da različnim kolektivnim interesom ni treba iskati paternalističnega ustavnega kritja za svoj obstoj in razvoj, saj se nemudoma in brez ovir lahko sami organizirajo in delujejo. Ta ustvarjalna svoboda pa naj ne bi veljala le za podjetništvo, pač pa tudi za lokalne, regionalne, etnične, kulturne, športne in številne druge pobude. Zasnova nove ustave je temeljila tudi na zaupanju v parlament. Zakonodajalcu naj namreč v prihodnje ne bi bilo treba vselej iskati ustavne osnove za ureditev določenega vprašanja. Tudi zanj naj velja pravilo, da lahko stori vse, kar ni z ustavo izrecno prepovedano ali omejeno. To načelo je bilo torej glavni razlog, zaradi katerega so bile lahko zavrnjene zahteve različnih interesnih skupin, ki so želele z ustavnimi določbami urediti svoj položaj. Izjemo so pomenile tiste določbe, s katerimi se je ustavodajalec odločil resno in odgovorno zavezati državo, da jim v določenem obsegu tudi gmotno pomaga.

Zasnova veljavne slovenske ustave je bila v bistvenih potezah določena, oblikovana in pojasnjena že z leta 1988 objavljenim Gradivom za slovensko ustavo oziroma s Tezami za Ustavo Republike Slovenije. Štiridelna zgradba ustavnega besedila oziroma delitev na temeljna poglavja o splošnih določbah, pravicah in svoboščinah, gospodarskih in socialnih razmerjih ter državni ureditvi je ostala nedotaknjena. Že Pisateljska ustava je imela le dve izvirni nalogi: da ustanovi državo in določi njeno ureditev in da po drugi strani opredeli pravice in svoboščine državljanov v razmerju do te oblasti in njenih organov. Tudi veljavna ustava je glede na svojo materia constitutionis v celoti ohranila ta svobodomiselni model, ki pa je poudarjen tudi oblikovno, saj je njeno besedilo kratko in jasno, tako da je ohranilo kakovost svojega prvega osnutka. Slovenski ustavodajalec je uredil le najnujnejša razmerja in prepustil čim več manevrskega prostora samoorganizaciji civilne družbe in gospodarske pobude. Po drugi strani je dal zakonodajalcu možnosti samostojnega pravnega urejanja, ustavnemu sodišču pa široke meje razlage ustavnega besedila, tudi na podlagi teleološke in evolutivne metode interpretacije. V desetih letih veljave in uporabe se je slovenska ustava izkazala za trdoživo in prilagodljivo, gotovo tudi zaradi svojega liberalnega koncepta. Doživela je le nekaj sprememb, ki jih je motivirala evropska integracija države. Namesto spreminjanja in dopolnjevanja ustavnega besedila se vedno bolj uveljavlja avtoritativna razlaga ustavnih določb na podlagi sodnega prava Ustavnega sodišča.³¹²