Ilirske province

Ilirske province (fr. les Provinces Illiryennes) so bile ustanovljene z dekretom Napoleona Bonaparta (1769–1821) 14. oktobra 1809 ter so do 13. oktobra leta 1814 obsegale današnjo Tirolsko, zahodno Koroško, del Dalmacije, t. i. Vojno krajino, Kranjsko, Goriško, Trst in Istro, ki so bile dotlej pod Avstrijskim cesarstvom (schönbrunnski mir), sedež pa so imele v Ljubljani, tedaj mesto z 12.000 prebivalci, v katerem je uradoval generalni guverner. Za prvega guvernerja te geografsko precej nenavadne in heterogene upravne tvorbe, ki formalno ni bila v celoti integrirana v Francijo in ki je želela predvsem Avstriji zapreti pot do Jadrana ter vzpostaviti poslovne poti med Parizom in Istanbulom, je bil imenovan maršal A. de Marmont (1774–1852), ki je od 17. novembra 1809 dalje uradoval kar v prostorih ljubljanske škofijske palače. Po štetju iz leta 1811 so imele province 1,5 mio prebivalcev ter obseg 55.000 kvadratnih kilometrov, upravno pa so bile razdeljene na šest civilnih in eno vojaško provinco s sedeži v Zadru, Lienzu, Trstu, Ljubljani, Karlovcu, Senju in Dubrovniku. Te so bile naprej upravno razdeljene na občine; na Kranjskem jih je bilo 124. Prebivalci niso imeli francoskega, temveč posebno ilirsko državljanstvo, province pa nikdar niso bile celostno pravno in upravno del same Francije, ker so obstajale le pet let. Odnos lokalnega prebivalstva do francoske zasedbe je bil po provincah različen. Zaradi umne politike, oblastnih ukrepov, spoštovanja kulturne avtonomije in slovenskega jezika, reda ter razlikovanja od avstrijske tradicije so bili Francozi v ozkih krogih slovenske elite razmeroma dobro sprejeti, kmetje pa so zaradi drugačne politike nove oblasti izgubili precej prihodkov (prevozništvo) in bili tudi ob druge ugodnosti. Francija je podobno kot drugod tudi v Ilirskih provincah izkoriščala naravna bogastva (npr. rudnik v Idriji). V Ljubljani, ki je tedaj prvič postala glavno mesto, je guverner Marmont ustanovil botanični vrt, ki deluje še danes.

Francoska oblast je skladno z načeli francoske revolucije v naših krajih – po predhodnem temeljitem preučevanju lokalnih razmer, gospodarstva, običajev in prava – uvajala načela enakosti vseh pred zakonom. Uvedla je civilni zakonik Code Napoleon (1804), ukinila deželne stanove, privilegije plemstva v upravi in sodstvu, krepila je šolski sistem (štirirazredne osnovne šole po občinah, gimnazije, strokovne šole, začetki študija – ecoles centrales), uvedla slovenščino kot učni jezik za vse predmete ter financirala izdajo več slovenskih učbenikov (V. Vodnik). Odpravila je nadzor duhovščine nad šolstvom. Prav tako je uvedla versko enakopravnost, splošno davčno obveznost, vzpostavila je svoj uradniški sistem, zaradi želje po krepitvi trgovine in varnih poteh na Balkan, v Rusijo in Otomanski imperij je precej vlagala v razvoj prometnih poti (mostovi, ceste, pristanišča), odpravila je cehe, uvedla svobodno gospodarsko pobudo in institut civilne poroke. Uredila je lasten naborniški sistem, vojaki pa so prisegli po slovensko: »Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva inu Svestoba Zessarjou!« Zlasti med meščani so bile pozitivno sprejete tudi nove družabne navade, kot npr. priložnostne parade, čolnarjenje po Ljubljanici, francoščina in kultura Francije ter skrb za mestne reveže. Nastanek provinc je s pesmijo Ilirija oživljena v trojezičnem uradnem glasilu Le Telegraphe officiel des Provinces Illyriennes, ki ga je urejal C. Nodier, pozdravil V. Vodnik (1758–1819).

Pojem francoskih Ilirskih provinc je treba ločiti od ideje ilirizma, ki je izvorno starejša (rimska provinca Ilirija, Ilirik) in je bila razširjena posebej med Hrvati, deloma pa tudi med Srbi in Slovenci (S. Vraz, L. Gaj). Pravzaprav gre za prvo »jugoslovansko idejo« v zgodovini, zato ne preseneča, če so nekateri v nastanku Ilirskih provinc videli prvi zametek združevanja dela južnih Slovanov v eno politično tvorbo, do česar je prišlo šele stoletje pozneje.

Ilirske province so bile po porazu Francije in izgonu Napoleona na Elbo na dunajskem kongresu l. 1814 spet priključene Avstrijstrijskemu cesarstvu ter so v njej (zmanjšane za Dalmacijo in del Hrvaške ter povečane na severu in zahodu) med letoma 1816 in 1849 sestavljale posebno upravno enoto – Ilirsko kraljestvo (Konigreich Illyrien). Cesar Franc je postal tudi kralj Ilirije, v Ljubljani pa je med 1819 in 1849 izhajal tednik Illyrisches Blatt. Kraljestvo je bilo razdeljeno na ljubljanski in tržaški gubernij, med prebivalci upravne enote (1,3 mio) je bilo slovensko govorečih 54 %, nemško 21 %, hrvaško 12 %, italijansko 9 % in furlansko 4 %. Povzdig Ilirije v kraljestvo je navdušil mnoge na Kranjskem, ki so v njej videli zasnovo samostojne politične tvorbe in začetek uresničevanja ideje o zedinjeni Sloveniji. Podjetnik in geograf Peter Kozler je navdihnjen s Kraljevino Ilirijo pripravil sloviti »Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin«. Kmetje na Kranjskem so potem še v času J. Trdine (1868) zatrjevali, da je bilo »pod Francozom« vse drugače kakor zdaj, saj se je vedno vnaprej vedelo, koliko davka bo kdo plačal. Zanimivo je, da so francoske vojake kmetje na Slovenskem upodabljali na panjskih končnicah vselej v pozitivni luči, najdemo pa jih tudi na več freskah ter v slovstvu in ljudskem izročilu tedanje dobe. Mladi F. Prešeren se je v obdobju provinc šolal najprej na ribniški in potem na ljubljanski normalki. Narodno zavedni izobraženci in industrialci so lojalno sprejeli novo oblast (npr. Ž. Zois, J. Kopitar). Zaradi slovenskega učnega jezika v osnovnih šolah in gimnazijah ter slovenščine kot uradovalnega jezika so ljudje Francoze sprejemali drugače kot staro avstrijsko oblast, zato je tudi konec provinc pričakalo z mešanimi občutki. Pozneje, v obdobju nacionalne emancipacije, so spomini na province v kolektivni zavesti naroda igrali posebno vlogo.

Med županovanjem I. Hribarja leta 1903 je v spomin na province Ljubljana dobila Ilirsko ter Marmontovo ulico (ki jo je do danes ohranil Maribor), leta 1911 pa prvi slovenski nogometni klub – Ilirijo. Prav 13. oktobra leta 1929 so na Trgu francoske revolucije (prej Napoleonov trg) v Ljubljani po Plečnikovih načrtih z »ilirskimi svečanostmi« odkrili spomenik provincam in Napoleonu z Vodnikovimi verzi, ki so imeli v obdobju šestojanuarske diktature in odprave imena »Slovenija« v SHS posebej močno sporočilo. Časopis Slovenec je o pomenu provinc tedaj zapisal: »Prvič po dolgih časih je bil skoraj ves slovenski narod združen v eni upravni enoti in Gorica, Trst, Reka, Beljak so bili združeni v eni pokrajini, katere prestolnica je bila naša bela Ljubljana.«