Ilirske province

Ilirske province (fr. les Provinces Illiryennes) so bile ustanovljene z dekretom Napoleona Bonaparta (1769–1821) dne 14. oktobra 1809 ter so do 13. oktobra leta 1814 obsegale današnjo Tirolsko, zahodno Koroško, del Dalmacije, t. i. Vojno krajino, Kranjsko, Goriško, Trst in Istro, ki so bile dotlej pod Avstrijo (Schönbrunnski mir), sedež pa so imele v Ljubljani, tedaj mesto z 12.000 prebivalci, v katerem je uradoval generalni guverner. Za prvega guvernerja te geografsko precej nenavadne in heterogene upravne tvorbe, ki formalno ni bila v celoti integrirana v Francijo in ki je želela predvsem Avstriji zapreti pot do Jadrana ter vzpostaviti poslovne poti med Parizom in Istanbulom, je bil imenovan maršal in vladarjev pribočnik A. de Marmont (1774–1852), ki je od 17. novembra 1809 dalje uradoval kar v prostorih ljubljanske škofijske palače. Po štetju iz leta 1811 so imele province 1,5 mio prebivalcev ter obseg 55.000 kvadratnih kilometrov, upravno pa so bile razdeljene na šest civilnih in eno vojaško provinco s sedeži v Zadru, Lienzu, Trstu, Ljubljani, Karlovcu, Senju in Dubrovniku. Te so bile naprej upravno razdeljene na občine; na Kranjskem jih je bilo 124. Prebivalci niso imeli francoskega, temveč posebno ilirsko državljanstvo, province pa nikdar niso bile celostno pravno in upravno del same Francije, ker so obstajale le pet let. Odnos lokalnega prebivalstva do francoske zasedbe je bil po provincah različen. Zaradi umne politike, oblastnih ukrepov, spoštovanja kulturne avtonomije in slovenskega jezika, reda ter razlikovanja od avstrijske tradicije so bili Francozi med Slovenci splošno dobro sprejeti, čeprav so kmetje zaradi drugačne politike nove oblasti izgubili precej prihodkov (prevozništvo) in bili tudi ob druge ugodnosti. Francija je podobno kot drugod tudi pri nas izkoriščala naravna bogastva (npr. rudnik v Idriji). V Ljubljani, ki je tedaj prvič postala »glavno mesto«, je guverner Marmont ustanovil botanični vrt, ki deluje še danes.

Francoska oblast je skladno z načeli francoske revolucije v naših krajih – po predhodnem temeljitem preučevanju lokalnih razmer, gospodarstva, običajev in prava – uvajala načela enakosti vseh pred zakonom, uvedla je civilni zakonik Code Napoleon (1804), ukinila deželne stanove, privilegije plemstva v upravi in sodstvu, krepila je šolski sistem (štirirazredne osnovne šole po občinah, gimnazije, strokovne šole, začetki študija – ecoles centrales), uvedla slovenščino kot učni jezik za vse predmete ter financirala izdajo več slovenskih učbenikov (V. Vodnik). Odpravila je nadzor duhovščine nad šolstvom. Dalje je uvedla versko enakopravnost (ki je veljala tudi za jude), splošno davčno obveznost, vzpostavila je svoj uradniški sistem, zaradi želje po krepitvi trgovine in varnih poteh na Balkan, v Rusijo in Otomanski imperij je precej vlagala v razvoj prometnih poti (mostovi, ceste, pristanišča), odpravila je cehe, uvedla svobodno gospodarsko pobudo in institut civilne poroke. Uredila je lasten naborniški sistem, vojaki pa so prisegli po slovensko: »Jest persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva inu Svestoba Zessarjou!« Med ljudmi, zlasti med meščani, so bile pozitivno sprejete tudi nove družabne navade, kot npr. priložnostne parade, čolnarjenje po Ljubljanici, francoščina in kultura Francije ter skrb za mestne reveže. Nastanek provinc je s pesmijo Ilirija oživljena v trojezičnem uradnem glasilu Le Telegraphe officiel des Provinces Illyriennes, ki ga je urejal C. Nodier, pozdravil V. Vodnik (1758–1819).

Pojem francoskih Ilirskih provinc je treba ločiti od ideje ilirizma, ki je izvorno starejša (rimska provinca Ilirija, Ilirik) in je bila razširjena posebej med Hrvati, deloma pa tudi med Srbi in Slovenci (S. Vraz, L. Gaj). Pravzaprav gre za prvo »jugoslovansko idejo« v zgodovini, zato ne preseneča, če so nekateri v nastanku Ilirskih provinc videli prvi zametek združevanja dela južnih Slovanov v eno politično tvorbo, do česar je prišlo šele stoletje pozneje.

Ilirske province so bile po porazu Francije in izgonu Napoleona na Elbo na dunajskem kongresu l. 1814 priključene nazaj Avstriji ter so v njej (zmanjšane za Dalmacijo in del Hrvaške) med letoma 1816 in 1849 tvorile posebno upravno enoto – Ilirsko kraljestvo (Konigreich Illyrien). Cesar Franc na Dunaju je dobil vzdevek »kralj Ilirije«, v Ljubljani pa je med 1819 in 1849 izhajal tednik Illyrisches Blatt. Kraljestvo je bilo razdeljeno na ljubljanski in tržaški gubernij, med prebivalci upravne enote (1,3 mio) je bilo slovensko govorečih 54 %, nemško 21 %, hrvaško 12 %, italijansko 9 % in furlansko 4 %. Čeprav beseda »kraljestvo« v nazivu ni korektna, je navdušila mnoge na Kranjskem, ki so v njej videli zasnovo samostojne politične tvorbe in začetek uresničevanja ideje o zedinjeni Sloveniji. Podjetnik in geograf Peter Kozler je navdihnjen z ilirskim kraljestvom pripravil sloviti »Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin«. Kmetje na Kranjskem so potem še v času J. Trdine (1868) zatrjevali, da je bilo »pod Francozom« vse drugače kakor zdaj, saj se je vedno vnaprej vedelo, koliko davka bo kdo plačal. Zanimivo je, da so francoske vojake kmetje na Slovenskem upodabljali na panjskih končnicah vselej v pozitivni luči, najdemo pa jih tudi na več freskah ter v slovstvu in ljudskem izročilu tedanje dobe. Mladi F. Prešeren se je v obdobju provinc šolal najprej na ribniški in potem na ljubljanski normalki. Narodno zavedni izobraženci in industrialci so lojalno sprejeli novo oblast (npr. Ž. Zois, J. Kopitar). Zaradi slovenskega učnega jezika v osnovnih šolah in gimnazijah ter slovenščine kot uradovalnega jezika je ljudstvo Francoze sprejelo popolnoma drugače kot staro avstrijsko oblast, zato je tudi konec provinc pričakalo z mešanimi občutki. Pozneje, v obdobju nacionalne emancipacije, so spomini na province v kolektivni zavesti naroda igrali posebno vlogo.

V času županovanja I. Hribarja leta 1903 je v spomin na province Ljubljana dobila Ilirsko ter Marmontovo ulico (ki jo je do danes ohranil Maribor), leta 1911 pa prvi slovenski nogometni klub – Ilirijo. Prav 13. oktobra leta 1929 so na Trgu francoske revolucije (prej Napoleonov trg) v Ljubljani po Plečnikovih načrtih z »ilirskimi svečanostmi« odkrili spomenik provincam in Napoleonu s slovitimi Vodnikovimi verzi, ki so imeli v obdobju šestojanuarske diktature in odprave imena »Slovenija« v SHS posebej močno sporočilo. Časopis Slovenec je o pomenu provinc tedaj zapisal: »Prvič po dolgih časih je bil skoraj ves slovenski narod združen v eni upravni enoti in Gorica, Trst, Reka, Beljak so bili združeni v eni pokrajini, katere prestolnica je bila naša bela Ljubljana.«

Dežela pritiklina prvega Francoskega cesarstva. Ustanovljene so bile z dekretom Napoleona I. iz delov Italijanskega kraljestva (Dalmacija, Zahodna Istra, ukinjena Dubrovniška republika) in iz tistih pokrajin Avstrijskega cesarstva, ki jih je uradni Dunaj s schönbrunnskim mirom 14. oktobra 1809 na jugu prepustil Franciji (vzhodna Koroška, Kranjska, Goriška, vzhodna in osrednja Istra, civilna in vojaška Hrvaška na desnem bregu Save). Nekoliko so se njihove meje spreminjale še pozneje na Vzhodnem Tirolskem, v Posočju in ob meji z Avstrijskim cesarstvom. Merile so okoli 55.000 km², imele pa so nekaj več kot milijon in pol prebivalcev – Slovencev, Nemcev, Hrvatov, Srbov in Italijanov. Na njihovo čelo je Napoleon postavil glavnega (generalnega) guvernerja, ki je bil odvisen tudi od odločitev vojnega in finančnega ministrstva v Parizu; na drugih področjih je sprva imel odločilno besedo. Prebivalci so bili ilirski državljani, zanje pa so veljali nekateri zakoni Francoskega cesarstva, vendar (še) ne vsi. Francoski državljanski zakonik (Napoleonov kodeks) je bil v Ilirskih provincah vpeljan v začetku leta 1812; pripravljala se je tudi odprava fevdalnih razmerij, a do nje – kot tudi do popolne vključitve Ilirskih provinc v strukturo Francoskega cesarstva – nazadnje ni prišlo. Je pa bila uvedena francoska uprava; šolski sistem se je približal tistemu v Franciji na vseh stopnjah – od osnovne do visoke. Pri tem je imel ljudski jezik – na slovenskem prostoru slovenščina – na srednji stopnji večjo vlogo kot prej. Upravna razdelitev je sprva večinoma sprejemala starejše razmejitve, pozneje pa se je skušala približati francoskemu pojmovanju naravnih meja. Njim so se začasno prilagodile tudi cerkvene meje.

Napoleon je Ilirske province ustanovil iz strateških razlogov: hotel je okrepiti kontinentalno blokado Velike Britanije in Avstrijsko cesarstvo povsem odrezati od morja, po drugi strani pa pridobiti kopensko povezavo s Turčijo, saj je morja obvladovala britanska flota. Sprva je mislil, da bi ob poznejšem splošnem urejanju evropskih vprašanj Ilirske province spet prepustil Habsburžanom, zato pa bi se ti v korist Velike varšavske vojvodine odpovedali večini Galicije; Ilirske province bi lahko bile tudi nagrada uradnemu Dunaju, če bi odločno nastopil proti Rusiji. Toda pozneje, zlasti na pogajanjih s knezom von Metternichom v Dresdnu leta 1813, je Napoleon zavračal misel o odstopu Ilirskih provinc.

Glavni guvernerji, ki so rezidirali v Ljubljani, so bili maršal Auguste de Marmont (1809–1811), generala Henri-Gratien Bertrand (1811–1812) in Jean-Andoche Junot (1812–1813) ter Joseph Fouché (1813). Prvi je bil v skladu z Napoleonovim naročilom nekakšen »mejni grof«, naloga naslednjih pa je bila približevati red v Ilirskih provincah tistemu v Francoskem cesarstvu. Jeseni 1813 so Ilirske province zasedli Avstrijci; Francija se jim je odpovedala s prvim pariškim mirom; na dunajskem kongresu je bilo njihovo ozemlje v celoti pripojeno k Avstrijskemu cesarstvu, saj Beneška in Dubrovniška republika nista bili obnovljeni. Leta 1816 je bila na zahodnem delu njihovega ozemlja oblikovana Kraljevina Ilirija, njen vladarski naslov je ostal Habsburžanom do razpada Avstro-Ogrske, o Iliriji pa se je govorilo in pisalo še ob pripravi manifesta cesarja Karla leta 1918 (njegova končna verzija je ne omenja več).

Za Slovence so bile Ilirske province pomembne zaradi francoske šolske politike, zaradi katere je bil okrepljen položaj slovenskega jezika v šolstvu. Spremenjene razmere v njih so tudi avstrijske oblasti na Štajerskem silile k večji naklonjenosti do slovenščine. Prav tako so tedaj nastale razmeroma velike občine na Kranjskem in v sosednjih predelih.

V slovenski literaturi se je zaradi Ilirskih provinc zakoreninila napoleonska legenda, kar je v književnostih, ki poznajo habsburški mit, posebnost. Zlasti slovenski liberalci so v Ilirskih provincah videli začetek političnega povezovanja južnoslovanskih narodov in opozorilo na možnost rešitve slovenskih vprašanj zunaj okvira habsburške monarhije.