Grafenauer, Niko

V vsestransko dejavno in prodorno, recimo véliko generacijo, ki je odločilno prispevala k slovenski osamosvojitvi, spada tudi pesnik in urednik Niko Grafenauer.²⁷⁶ Bil je urednik, član uredništva ali pomemben sodelavec več slovenskih časopisov, revij in knjižnih zbirk: študentovske Tribune, Dialogov, Naših razgledov, Novih obzorij, Perspektiv, Sodobnosti, Problemov, Znamenj in Nove revije. Najburnejše obdobje je bilo seveda povezano z Novo revijo in njeno 57. številko (1987), pri kateri je bil – po njej pa (po politični intervenciji) prenehal biti – glavni urednik²⁷⁷. Pobudo za »novo«, pozneje »Novo« revijo so oblikovali intelektualni oporečniki na relaciji med Grafenauerjevo uredniško pisarno na Mladinski knjigi (v ljubljanskem Konzorciju), bližnjo gostilno Rio, bifejem Medex in stanovanjem Dimitrija Rupla v Gradišču. 57. številka Nove revije je bila zbornik prispevkov (Prispevki za slovenski nacionalni program), ki so bili posvečeni izključno slovenski samoodločbi in demokratični perspektivi. Grafenauer je kot urednik založbe Nova revija, sourednik ali kot avtor sodeloval pri prelomnih publikacijah, kot so npr. Begegnungen – Nova revija,  Slowenien (1995), Slovenska kronika XIX. in XX. stoletja (v 5 knjigah: 1995–2003), Temna stran meseca (1998), Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost (1999), Evropski izziv (2003), Enotni v zmagi: osamosvojitev Slovenije (2006), Slovenski zgodovinski atlas (2011) …

Niko Grafenauer je javnosti znan predvsem kot pesnik. Veliko popularnost mu je prinesla otroška in mladinska poezija, za katero so značilne duhovite besedne igre in fantastične domislice. Med takšnimi deli je treba omeniti knjige Pedenjped, Kaj je na koncu sveta, Kaj ima sonce najraje, Nebotičniki, sedite. Sicer je Grafenauer izrazit modernist, kar potrjujejo zbirke Stiska jezika (1965), Štukature (1975), Palimpsesti (1984), Izbrisi (1984), Odtisi (1999), Nočitve (2005) … Grafenauer je prijatelje pogosto zabaval, neupravičene avtoritete iz politike in poezije pa jezil z duhovitimi epigrami. Čeprav ni imel političnih funkcij, je bil predvsem v času osamosvajanja politik posebne – premišljene – vrste. Različna občinstva je navdihoval s svojim veseljem do življenja in z doslednim zavračanjem retrogradnih političnih ali sploh malopridnih pojavov. Ob tem ne moremo mimo njegove vloge pri vodenju in organiziranju mnogih pomembnih političnih srečanj in sestankov. Prostori uredništva Nove revije (najprej na vogalu Vegove ulice in Kongresnega trga, nato v dvoriščni stavbi na Cankarjevi ulici, nazadnje v hiši nasproti Metalke na Dalmatinovi ulici) so bili prizorišče mnogih neformalnih in celo formalnih srečanj Demosa oz. njegovih strank. To ni bilo nič čudnega, če pomislimo, da so mnogi člani ali podporniki nove državne oblasti (France Bučar, Spomenka in Tine Hribar, Peter Jambrek, Drago Jančar, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Rudi Šeligo, Ivo Urbančič …) prihajali iz kroga urednikov in sodelavcev Nove revije.