Problemi

Revija Problemi je nastala leta 1962 s preimenovanjem in preoblikovanjem Mladih poti, ne da bi »mladim odvzela prostor za uveljavljanje«, pač pa da bi jim pomagala pri orientiranju in to z »obravnavanjem snovi stvarno in dostopno, brez samozadovoljnega intelektualističnega sprenevedanja«; bodica je bila uperjena k Perspektivam. Izdajal jo je CK LMS (pozneje CK ZMS, nato RK ZSMS, v skladu s preimenovanji mladinske organizacije), prvi urednik je bil Vladimir Kavčič. Sprva je bilo zanjo značilno zagreto ukvarjanje z Marxom in »ideološkim položajem enega dela naše inteligence«, zlasti z Edvardom Kocbekom. Čez čas so se med sodelavce vključili avtorji, ki so prej objavljali v Perspektivah (ukinjene 1964) in Naši sodobnosti (močno spremenjeni istega leta); dobro leto so ohranjali držo kulturnega molka, nato pa popustili. Dotok teh manj pravovernih piscev je povzročil precej trenj in pretresov, vendar je bilo sodelovanje plodno in usmerjeno v modernost. Razvilo se je poglobljeno ukvarjanje s filozofijo, sociologijo, literarno teorijo ter sodobno literaturo in drugimi vejami ustvarjalnosti. Revija se je najprej razvejala v več smeri – poleg Razprav je bil vpeljan še aktualnejši Magazin ter posebne številke literature. Sčasoma so se uveljavile tudi izdaje, posvečene samo eni vedi, fenomenu, skupini, simpoziju – kot Etnologija, več izdaj Punk Problemov (1981, 1982), Židovsko vprašanje (1985), Problemi-Ekran, najdlje pa je bila revija razdeljena na Razprave, Eseje in Literaturo. Tudi s tipografijo, risbami in fotografijami je premikala konservativne meje sprejemljivosti. Glavni in odgovorni uredniki so se pogosto menjavali, nekateri so morali oditi zaradi političnih prekrškov, drugi zaradi dogovorjenega menjavanja vlog. Vodilna uredniška imena po Kavčiču so bila Milan Pintar, Niko Grafenauer, Rudi Šeligo, Dimitrij Rupel, Dušan Pirjevec, Franci Zagoričnik, Rastko Močnik, Mladen Dolar, Rado Riha, Slavoj Žižek, Alenka Zupančič. Zadnje desetletje je revijo najbolj zaznamovalo uvajanje francoskih filozofov (Lacan, Miller, Foucault) v slovenski intelektualni prostor, to je kombinacija psihoanalize in historičnega materializma oziroma marksizma.

K samorefleksiji in narodnemu samozavedanju so največ prispevale izdaje okoli leta 1970 z avtorji, kot so Taras Kermauner, Marjan Rožanc, Aleš Lokar, Peter Dobrila in zlasti Dušan Pirjevec. Zanimiv uvod v tematiko predstavlja Kermaunerjeva primerjalna analiza Šalamunove in Zajčeve poezije (1967), ki si je iz Pokra izbrala za moto Šalamunove predrzne besede »Naveličal sem se svojega plemena in se izselil«. Nekaj pomembnih naslovov: Slovenci danes, Tradicionalna slovenska kultura in moderna družba, Socialni vzpon Slovencev in France Prešeren, Usoda nekega razmišljanja o usodi, Vprašanja o sitih in lačnih Slovencih. Vrh pa pomeni posebna izdaja revije (poletje 1970), ki jo je uredil Dušan Pirjevec in v kateri so se Vprašanju naroda na Slovenskem posvetili Dušan Pirjevec, Veljko Rus, Vladimir Arzenšek, Mišo Jezernik, Ivan Urbančič, Taras Kermauner in Zdravko Mlinar. Partijski ideologi so v odmikih od standardnih pogledov in razgledovanju po novejših teorijah zaznali »boj proti marksizmu«, zato je bilo razpravljanje o vprašanjih naroda hitro utišano in težave so bile tudi pri ponatisu Pirjevčeve študije leta 1978.

Leta 1989 se je zaradi izrazitega padanja naklade in konfliktov od Problemov osamosvojila Literatura, Razprave in Eseji pa so precej redko izhajali do 1994, pretežno v znamenju teoretske psihoanalize.