Cerklje, bojni spopad

Letališče Cerklje ob Krki je bilo edino stalno vojaško letališče v Sloveniji. Ležalo je pod obronki Gorjancev v Krško-Brežiški kotlini. Vzletno-pristajalna steza je bila zgrajena v smeri vzhod–zahod. Glavne stavbe, bivalni prostori, učilnice, skladišča, kuhinja, kontrolni stolp, hangarji in kaponirji oziroma zaklonilniki za letala so bili južno od steze, severno pa je bilo še nekaj kaponirjev. Celoten kompleks baze je meril 594 ha in ga je bilo nemogoče v celoti blokirati brez večjih sil. Oviranje letalske baze so načrtovali in ga nato tudi izvedli stran od letališkega kompleksa. Blokiran in branjen je bil izhod proti Krakovskemu gozdu; cesta Cerklje–Kostanjevica; most čez Savo v Krškem; cesta Krško–Sevnica; mostovi čez reko Savo in Krko v Krški vasi; mostovi čez Krko – teh ovir pa zaradi ravninskega položaja niso branili. Pri tem so sodelovali 123. protidiverzantska četa TO Krško, 174. protidiverzantski vod TO Brežice in 175. protidiverzantski vod Sevnica. Za opazovanje letališča so vzpostavili tudi opazovalno točko na Libni. V letalski bazi je bila nastanjena 82. letalska brigada s podrejenimi enotami. 25. junija je v bazo s helikopterji Mi-8 in transportnimi letali An-26 prispela večja enota 63. padalske brigade iz Niša, ocenjena na približno eno četo – imela je od 100 do 400 pripadnikov. Skupaj z zveznimi miličniki in cariniki pa naj bi bilo v bazi dodatno približno 650 ljudi. Transportna letala so se, potem ko so odložila tovor, vrnila v Zagreb. Enota padalske brigade je bila razporejena po celotni letalski bazi z nalogo njenega varovanja. Baza je bila tudi odskočna deska, prehodna postaja za pripadnike zvezne milice in carine, ki so jih s helikopterji Mi-8 ob 12.45 začeli odvažati za prevzem mejnih prehodov na zunanji meji. V enem od preletov helikopterja Mi-8 sta bila nad predorom Karavanke ranjena letalski tehnik in zvezni miličnik. Transportni preleti so se končali, potem ko so 27. junija nad Rožno dolino v Ljubljani sestrelili helikopter Gazela, nad Ljubljanskim barjem pa transportni helikopter. Sicer je že 26. junija Zvezna uprava za kontrolo letenja ustavila ves civilni letalski promet nad Slovenijo in zaprla vsa slovenska civilna letališča. TO je letalski bazi že prvi dan odklopila elektriko, zato so v nadaljevanju uporabljali agregate. Večina civilnih zaposlenih je čez dan pobegnila iz baze. Ukaz za napad na letališče je prišel naslednji dan ob 11.30 od Republiške koordinacije do RŠTO, 2. PŠTO in 25. ObmŠTO in nato v 228. četo za ognjeno podporo. Sprva je bila zamisel o minometnem napadu na objekte letalske baze, vendar ni bilo možnega prikritega dostopa do primernih položajev, tako so sprejeli načrt o umiku enote na novo lokacijo pri Velikih Malencah. Za določitev smeri streljanja so uporabili kar levi stolp podjetja INO v Krški vasi. Obstreljevanje letališča se je začelo ob 20.45, za izstrelitev vseh deset min so potrebovali 30 sekund. Dve mini sta zadeli vzletno-pristajalno stezo na vzhodnem delu, preostale pa travnati del predprostora letalske baze. Pri tem ni bil nihče ubit ali ranjen. Enota se je nato z minometi in s svojimi prevoznimi sredstvi hitro umaknila v pobočje Gorjancev. Čeprav na letališču zaradi hrupa letal naj ne bi opazili napada, so izdali ukaz za premestitev vseh letal Orel (14 lovskih bombnikov J-22, NJ-22, pet izvidnikov IJ-22, INJ-22) na letališče Pleso pri Zagrebu. Tako je bilo Jugoslovansko vojno letalstvo v nadaljevanju vojne prisiljeno uporabljati letala z oddaljenih vojaških letališč. S tem sta TO in Slovenija pridobili čas za opozarjanje enot in civilnega prebivalstva na možnosti letalskega napada. Na letališču so še nekaj dni ostali predvsem helikopterji, ki so jih uporabljali še naprej. Prevažanje zveznih miličnikov in carinikov se je končalo in s tem se je pritisk na enote TO ob meji močno zmanjšal. Poleg tega je napad pomenil tudi moralno spodbudo za konec prvega dne vojne.