Ljubelj, bojni spopad
Četa 31. ObmŠTO Kranj je bila na mejnem prehodu Ljubelj že od jutranjih ur 25. junija. Težišče njenih nalog je bilo v učinkoviti ognjeni podpori enoti milice, ki je nadzorovala in varovala mejni prehod. Ljubeljski prelaz in stometrski obmejni pas je nadzorovala posadka JA iz ljubeljske obmejne stražnice, ki je imela 22 mož. Njeno delovanje je enota TO nadzorovala iz opuščenega bunkerja ob Bornovi poti z Ljubelja na planino Preval. 27. junija dopoldne so pripadniki TO na Ljubelju prejeli obvestilo, da se proti mejnemu prehodu Ljubelj pomikata oklepna enota JA z dvema pragoma ter pehotna kolona, v kateri je bilo 85 pripadnikov JA. Cestna blokada na Čegeljšah nad Tržičem je oklepni koloni preprečila prihod do cilja, zato se je vrnila v Bistrico pri Tržiču. Pehotna kolona JA pa je napredovala. Poveljstvo 31. ObmŠTO Kranj je enoti TO sicer posredovalo dovoljenje za uporabo strelnega orožja, ampak le v primeru, če bi bili napadeni, za napad na enote JA ob najugodnejšem trenutku niso dobili dovoljenja. Po razmestitvi pripadnikov JA na bojne položaje so pripadniki TO in milice prešli v taktično podrejen položaj. Na mejni prehod sta odšla dva pripadnika TO s protioklepnim orožjem Armbrust kot podpora miličnikom pri morebitnem prodoru oklepnikov JA do stavbe mejne milice. Položaj je še poslabšalo dejstvo, da je vod 35. ObmŠTO Škofja Loka zgodaj popoldne zapustil položaje na Ljubelju in se premaknil na letališče Brnik, mejni prehod pa sta zapustili tudi skupini pripadnikov Posebne enote milice iz Ljubljane in Kranja. Poveljstvo enote TO se je nato odločilo, da bo blokiralo območje mejnega prehoda. Cesta proti mejnemu prehodu je bila blokirana s tovornjakom vlačilcem, stara cesta pa z avtobusom, ki je prišel po škofjeloški vod. Poveljnika enote TO na Ljubelju sta popoldne zahtevala mobilizacijo Alpskega izvidniškega voda in premik voda v rajon Prevale. V obmejni stražnici so se popoldne pripadniki JA pogajali s pripadniki TO in mejne milice. Zahtevali so njihov umik. Strinjali so se, da se pripadniki milice in TO umaknejo z orožjem in strelivom. Tako so pripadniki TO po treh dneh vztrajanja na bojnih položajih ob 23. uri začeli umik z Ljubelja proti Podljubelju. Skupaj z njimi so se umikali tudi civilni uslužbenci ter uslužbenci carine. V Podljubelju so se namestili v Domu družbenih organizacij, od tam so jim organizirali prevoz proti Tržiču.
V dneh po odhodu z mejnega prehoda Ljubelj so se pripadniki TO prerazporedili in pripravili načrte za napad za ponovno zavzetje prehoda. 1. julija so se začela pogajanja med TO, slovensko milico in JA, ki jih je vodil tedanji tržiški župan Peter Smuk. Kljub veliki verjetnosti umika pripadnikov JA je TO načrtovala vojaško akcijo. Da bi pogajalcem dokazali resnost namer o vojaškem reševanju problema, so izvedli delne premike enot TO proti Ljubelju. Na pogajanjih so se dogovorili za umik pripadnikov JA z orožjem, vendar brez streliva, ter odstranitev vseh min, ki jih je JA položila na območju prehoda na Ljubelju. Po dogovoru je na mejnem prehodu lahko ostala posadka obmejne stražnice, ampak le znotraj območja stražnice. Mejni prehod je bil spet odprt 1. julija ob 18. uri. Dan pozneje se je predala tudi posadka obmejne stražnice, njene pripadnike pa so prepeljali v zbirni center, ki je bil na kranjskem sejmišču, nadzor nad obmejno stražnico so najprej prevzeli pripadniki TO, za njimi pa pripadniki narodne zaščite iz krajevne skupnosti.
Literatura
Filipčič, R. (2011). Gorenjska pokrajina TO. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 245–283.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.