Karavanški predor, bojni spopad
Po zavzetju mejnega predora Karavanke s strani JA in zvezne milice in po začasnemu premirju so bile na bojnih položajih 30. junija zjutraj na platoju Karavanke naslednje enote TO: čelno proti predoru je bila sestavljena enota iz Mojstrane. V novem delu Hrušice je bočne položaje držala 2. četa 3. bataljona 22. brigade TO, med obema enotama so zasedali položaj pripadniki Posebne bojne skupine TO s protioklepnim orožjem Zolja in ostrostrelcem. Pod Mežakljo je imela položaje 1. četa 3. bataljona 22. brigade TO, na vzhodnem delu Hrušice proti Jesenicam so bili pripadniki bojne skupine minometov 60 mm. Tam so bili na položajih še drugi pripadniki Posebne bojne skupine TO. V Mojstrani je možen udar JA s Korenskega sedla varoval del 1. čete 3. bataljona 22. brigade TO. Tako se je odločilni spopad na platoju Karavanke začel okrog poldneva. Vezist JLA je na platoju z radijsko postajo poskušal dobiti zvezo z nadrejenim poveljstvom. Poveljujoči enotam TO je najprej protestiral, nato pa ukazal ostrostrelcu, naj strelja v radijsko postajo. Ta je zgrešil cilj, v odgovor so pripadniki JLA prižgali motorja obeh tankov na platoju. En tank je imel cev obrnjeno proti Hrušici, drugi proti Mežaklji. Zvezna stran se ni odzvala na opozorila TO, da s prižganimi tanki krši dogovor o premirju, zato je sledil ukazal poveljniku Posebne bojne skupine TO naj njegovi pripadniki s protioklepnim orožjem streljajo na tank. Ker s svojega položaja tankov niso videli, saj so bili skriti za objektom mejnega prehoda, so za cilj izbrali transportno vozilo za prevoz tankov. S protioklepnim orožjem Zolja so zadeli enega od vozil, ki se je takoj vnelo, zaradi eksplozije rezervoarja je zagorelo še drugo vozilo, obenem pa tudi obe prikolici. Sledilo je streljanje na obeh straneh. S protioklepnim orožjem Armbrust je pripadnik TO ustrelil proti tanku na platoju. Izstrelek je sicer zadel svoj cilj, ampak škode ni povzročil. Tank je nato premaknil kupolo, lociral položaj, iz katerega je bil napaden, in ustrelil, ampak je izstrelek letel nekoliko prenizko, tako da ranjenih ni bilo. Pripadniki bojne skupine minometov 60 mm in 82 mm so nato izstrelili mino proti položajem JA na platoju. Mina je padla na nasip, 60 metrov pred želenim ciljem, eksplodirala, ni pa povzročila škode. Sledil je še en strel iz tanka, ki prav tako ni povzročil škode. Med obstreljevanjem sta bila lažje ranjena dva pripadnika JA. Zvečer so se na občini v Jesenicah začela pogajanja o umiku pripadnikov JA in zveznih miličnikov z območja tedanje občine Jesenice brez orožja. Po bitki na platoju Karavanke so pripadniki TO dobili več kosov protioklepnega orožja osa, ki so ga razmestili na določene položaje okoli platoja in s tem pridobili pomembno psihološko prednost. Pripadniki JA so se zavedeli, da so s tem orožjem teritorialci dobili veliko ognjeno moč, zato so podpisali dogovor o umiku enot.
Literatura
Filipčič, R. (2011). Gorenjska pokrajina TO. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 245–283.
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.