Jančar, Drago
Aprila 1948 v Mariboru rojeni pisatelj, novinar, esejist, urednik je najuspešnejši slovenski pisatelj, merjeno s številom knjig in predstav, ponatisi in nakladami, pa s številom bralcev in priznanj, tudi tujih nagrad. Celo staro slovensko maksimo, da novinarstvo škoduje pisateljskemu daru, je razveljavil. Ni škodilo njegovim dramam in romanom, hkrati pa je precej prispevalo k tistemu delu, ki spada v enciklopedijo demokratizacije in osamosvajanja, to je v kvaliteto člankov, komentarjev, resolucij, odprtih in protestnih pisem, referatov, izjav, intervjujev.
Jančarjevo delovno, bolj kot ne kljubovalno življenje se je začelo z novinarstvom v Mariboru, najprej v študentskem tisku, nato v dnevniku Večer. Leta 1974 je bilo prekinjeno z zaporom (zaradi »uvažanja sovražne literature«, to je knjižice pričevanj o povojnih pobojih). Jančar je zmeraj nasprotoval temu, da bi ga imeli za »primer«, a svoboda – notranja in zunanja – je postala rdeča nit večine njegovega dela. Kmalu se je od poročil in reportaž tipa Siti in lačni Slovenci (1969) preselil v Ljubljano in k filmu. Nastalo je nekaj uspešnih in nekaj ustavljenih projektov, scenarističnih in dramaturških. Z letom 1981 pa se je ustalil pri Slovenski matici, na mestu sekretarja in urednika. Tedaj se je začel tudi njegov izrazit literarni vzpon. Romanu Galjot (1978) je sledil Severni sij (1984), predvsem pa niz dramskih tekstov, ki so močno vplivali na dramsko napetost osemdesetih. Njihovi junaki so bili v kot ali ob tla stisnjeni in so iskali izraze za »svobodo, ki osvobaja«: Disident Arnož in njegovi (1982), Veliki briljantni valček (1985), Vsi tirani mameluki so hud konec vzeli (1986), Dedalus (1988), Klementov padec (1988) in Zalezujoč Godota (1988). Te odrske predstave s svojim posebnim nabojem – izrečene javno, toda v sorazmerno varni temi in pod krinko igre – so zmeraj znova pomembo razmaknile zakoličene meje svobode. Spremljali so jih tudi članki in eseji za Novo revijo ter referati za srečanja centrov Pen, ki se jih je udeleževal, od leta 1987 tudi kot predsednik slovenskega centra, ko je mogel soodločati, o čem bo tekla beseda in kako daleč bo segla. Vse to so bile bistvene sestavine tako imenovane slovenske pomladi in Drago Jančar s svojo neravnodušno držo in domiselno ostrino besed kot eden najvidnejših akterjev odjuge. V devetdesetih se je posvetil romanopisju: Pogled angela (1992), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006), Drevo brez imena (2008), To noč sem jo videl (2010), In ljubezen tudi (2017). To so visoki dosežki slovenske sodobne literature. Ves čas pa je pisal tudi aktualne, politično angažirane spise vseh vrst, občasno zanje zbiral podpise ali tiho podporo. Ta zavzetost je v 57. številki Nove revije izražena s spisom o eksilu in po letu 1990, ko so ga začeli vneto snubiti k sodelovanju v različnih publikacijah marsikje po svetu, se je zelo razmahnila v skladu z razvojem političnih in žal tudi vojnih dogodkov. Veliko teh spisov je zbranih v knjigah: Razbiti vrč (1992), Egiptovski lonci mesa (1994), Sproščena Slovenija (1999), Duša Evrope (2006) ali Jakobova lestev (2009). Pred dobrim desetletjem se je s komentiranjem aktualnih tem nehal ukvarjati, po konfliktih tako z Večerom kot z Delom, ki zgovorno pričajo o razočaranju nad tranzicijskem dogajanju v Sloveniji. Kar je škoda za »medijsko sceno«, za literaturo pa prej pridobitev, pomaga pa razložiti tudi »spremljevalno domačijsko nelagodje«, ko je treba poročati o Jančarjevih mnogih uspehih in osupljivemu številu mednarodnih priznanj. Te segajo od vseh možnih slovenskih nagrad do nagrade »državljan Evrope« in do najnovejše avstrijske državne nagrade za evropsko literaturo.