Svinčena leta

Izraz svinčena leta je prevzet iz Italije (anni di piombo) in Zahodne Nemčije (die bleierne Zeit), kjer so se v desetletju 1969–1980 razširile levičarske teroristične skupine, kar je sprožilo represivne posege državnih oblasti. V Sloveniji/Jugoslaviji izraz ni povezan z zatiranjem terorizma, označuje ukrepe državnega vrha, ki je v sedemdesetih letih posegel v vse liberalnejše tokove življenja. Najprej je izvedel rušenje političnih elit v treh najrazvitejših republikah, Sloveniji, Hrvaški in Srbiji (1971/72), nato pa izpeljal preobrazbo političnega in gospodarskega sistema, ki se je predstavljala kot nova stopnja v razvoju socialističnega samoupravljanja. Ker so eno in drugo spremljale vse mogoče zaostritve, je zavladalo občutje depresivne sivine, ki si je sposodilo izraz pri italijanskih in nemških zgledih. Izraz sam se je uveljavil šele po demokratizaciji, saj pred tem slikovite oznake za politične situacije niso bile dopuščene (prva slovarska objava po 1990). Rušenje političnih elit je bilo uperjeno proti mlajšim komunističnim funkcionarjem, ki so se na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta prebili do visokih položajev v partijskih, gospodarskih, upravnih in kulturnih forumih. V partiji so jih predstavljala imena, kot so Latinka Perović in Marko Nikezić v Srbiji, Miko Tripalo in Savka Dapčević Kućar na Hrvaškem ter Stane Kavčič s sodelavci v Sloveniji. Družili so jih nekoliko modernejši, »liberalnejši« nazori, s katerimi so želeli modernizirati družbo, zmanjšati vse večje razlike med zahodno in vzhodno Evropo, ki so se kazale tako v gospodarskem zaostajanju kot v manjši stopnji svobode in standarda. Porazili so jih zastopniki trde roke, ki so poskrbeli tudi za temeljite čistke v politiki, upravi, šolstvu, tisku. Hkrati so se začele priprave na nove ustave, zvezno in republiške. V skladu z določili novih ustav, zvezne in republiških (1974), se je začelo »tozdiranje«, to je drobljenje gospodarskih sistemov na »temeljne organizacije združenega dela«; na podoben način so bile samoupravno organizirane tudi šolske, znanstvene, kulturne, zdravstvene ustanove. Kljub deklariranemu samoupravljanju, po katerem naj bi delovni ljudje sami upravljali s proizvodi svojega dela, je bil vpeljan še nekoliko manj demokratičen režim. To je razvidno iz dolge vrste ukrepov in poostrenih nadzornih dejanj, denimo z novim zakonom o tisku (1973). Za sedemdeseta je bila značilna pospešena indoktrinacija tako rekoč vseh slojev prebivalstva. Nekaj posegov te vrste: akcija Sto šol – sto junakov, ki je večino šol s krajevno oznako preimenovala po partizanskih in revolucionarnih borcih. V srednje šole in univerze se je uvedel predmet Samoupravljanje s temelji marksizma. Na CK ZKS so ustanovili Marksistični center, zatem tudi Skupino za posebna vprašanja protipsihološke propagande. Intenzivno se je začelo iskanje in sprejemanje novih članov ZKS ter njihovo izobraževanje v političnih šolah in tečajih. Močno je naraslo proslavljanje obletnic, vezanih na Marxa, Lenina, oktobrsko revolucijo, partizanske enote, komunistično partijo Slovenije/Jugoslavije. Pospešek je dobilo postavljanje spomenikov na partizanske in revolucionarne teme. Slavnostni govori so redno obračunavali s takratnimi nasprotniki. Tito je postal dosmrtni predsednik SFRJ. Razširile so se metode družbene samozaščite, ki so pomenile poročanje o odklonih in ovajanje. Zaostrile so se možnosti za izdajanje revij, knjig, uprizarjanje gledaliških del ipd. Skriti mehanizmi cenzure so tekli s pomočjo »podružbljanja«, to je uredniških, izdajateljskih in ustanoviteljskih forumov, pogosto tudi z delovanjem Službe državne varnosti, ki je onemogočala, ustavljala, tudi plenila kočljiva dela, denimo zaporniško literaturo. Na univerzi so imeli najbolj izpostavljeni profesorji težave z napredovanjem, denimo Dušan Pirjevec, stekla je tudi čistka, najbolj temeljita na FSPN, v kateri je zgubilo pravico do predavanj pet profesorjev – Vladimir Arzenšek, Janez Jerovšek, Tine Hribar, Veljko Rus, na pravni fakulteti pa France Bučar (1975). Kmalu zatem je bil sprožen sodni pregon Draga Jančarja (zaradi vnosa »sovražne propagande« iz tujine, to je knjižice pričevanj o povojnih pobojih), Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča (zaradi pisanja »sovražnih tekstov« za zamejski tisk) ter Vinka Ošlaka (zaradi »sovražne propagande«). Ker pa v ta čas spadajo tudi velikanska tuja posojila, ki so občutno vplivala na življenjski standard, se teža svinčenih let mnogim ni zdela prehuda.