Akcija petindvajsetih poslancev
»Akcija« se je začela, ko je Tone Remc, poslanec Skupščine SR Slovenije, predlagal amandma k predlogu zakona o volitvah članov Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije v Socialistični republiki Sloveniji, po katerem bi poleg Republiške konference SZDL lahko tudi najmanj 20 poslancev skupščine podalo predlog za izvolitev članov Predsedstva SFRJ. Amandma je bil z javnim glasovanjem v Republiškem zboru izglasovan (s petimi vzdržanimi glasovi) 8. julija 1971. Na 10. seji Republiške konference SZDL (9. julija) sta bila poleg Sergeja Kraigherja kot predsednika skupščine predlagana kot kandidata za člana Predsedstva SFRJ še Mitja Ribičič in Marko Bulc4.
Kljub novim predlogom za možne kandidate iz posameznih občin razprave ni bilo. Istega dne je Cene Matičič v imenu 25 poslancev republiške skupščine uradno zaprosil Edvarda Kardelja, sivo eminenco slovenske (in jugoslovanske) politike, naj pristane na kandidaturo za člana Predsedstva SFRJ. Kardelj je predlog zavrnil z obrazložitvijo, da bi bilo bolje, če bi kandidiral kdo mlajši. Opoldne 13. julija sta Matičič in Remc predlagala kandidaturo dr. Ernestu Petriču, tedaj poslancu republiške skupščine in članu izvršnega sveta, ki mu je predsedoval Stane Kavčič. Petrič je prosil za premislek do 20. ure istega dne, da bi se lahko posvetoval z odgovornimi »tovariši«. Zvečer je privolil s pripombo, da je še vse odvisno od razgovora s Sergejem Kraigherjem naslednjega dne. V popoldanskem času so poslanci Matičič, Remc in Ivan Kreft iz skupščine po telefonu klicali skupno 29 poslancev, od katerih jih je 25 sprejelo predlog, da se Petriča predlaga za dodatnega kandidata za člana Predsedstva SFRJ. Na osnovi teh privoljenj je Matičič poslal predlog za tega kandidata predsedniku Skupščine SRS Kraigherju, 14. julija pa je Petrič po razgovoru s Kraigherjem (ki se z dodatnim predlogom ni strinjal) pisno obvestil Matičiča in druge poslance, da odstopa od kandidature. Potem je Matičič v imenu 25 poslancev umaknil kandidaturo. To je bilo vse, »akcija« je bila s tem končana.
Začela pa se je »protiakcija«: 16. julija se je sestal Občinski komite Zveze komunistov Domžale na razširjeni seji in med drugimi sprejel naslednja sklepa: »/…/ predlog podpisnikov za dodatnega kandidata za predsedstvo SFRJ iz SRS ne ruši samo dogovorov v SZDL in ZK, ampak v celotni Sloveniji, in je zato huda politična diverzija, od katere se morajo podpisniki javno ograditi« in »/…/ proti podpisnikom morata SZDL in ZK ukrepati in ugotoviti njihovo moralno-politično odgovornost, saj je ta akcija naperjena proti politiki ZK in SZDL.« Matičič, eden od treh organizatorjev akcije, je bil namreč izvoljen v Domžalah.
Sestali so se tudi v Ljutomeru, od koder je bil drugi »organizator« Kreft. Tam je »/…/ ožji politični aktiv obsodil način, ki si ga je izbrala skupina poslancev /…/«. 19. julija pa so na sestanku regionalnega kluba poslancev Gorenjske ugotovili, da so bili poslanci, člani tega kluba, že prej opozorjeni, naj bodo pri podpisovanju predloga za dodatnega kandidata previdni, ker »je to privatna iniciativa,« ki »ni usklajena«. Po tej uvodni pojasnitvi se je eden od navzočih podpisnikov zagovarjal, da je podpisal, ker je mislil, da gre za predsedstvo Slovenije, ne Jugoslavije, drugi pa je izjavil, da so njegov podpis zlorabili, ker »o akciji ni imel veliko pojma«.
19. julija je Matičič poslal v Domžale dopis (ki ga je pozneje preklical), naj se sproži postopek za odvzem njegovega poslanskega mandata. 21. julija je Janez Vipotnik na zasedanju vseh zborov Skupščine SRS podal predlog Republiške konference SZDL za kandidate za člane Predsedstva SFRJ. V Delu je bila 22. julija objavljena tudi Vipotnikova utemeljitev, v kateri je med drugim poudaril, da Ribičič kot predsednik Zveznega izvršnega sveta sicer ni dobival dovolj podpore, vendar pa naj bi bila v času njegovega mandata »družbenopolitična situacija« izredno težka in zapletena. Prav zaradi gospodarskega in političnega položaja Slovenije v Jugoslaviji se je izoblikovalo mnenje, da »naj bi sedanji vodilni ljudje v Sloveniji, kolikor je mogoče, ostali na svojih dosedanjih mestih«.
28. julija je bila tudi razširjena seja Izvršnega odbora občinskega komiteja SZDL Domžale, na kateri so ponovno obsodili akcijo petindvajsetih poslancev in so menili, da to »ni samo navadna politična napaka« in da bodo »morali biti bolj pozorni pri naslednjih volitvah«. Predlagali so, da se Matičiča izključi iz Zveze komunistov in se mu odvzame poslanski mandat. 30. julija sta o akciji razpravljala in jo obsodila tudi sekretariat CK ZKS ter Občinska konferenca SZDL Idrija.
Epilog te (vsaj z današnjega zornega kota) tragikomične politične igre pa je potekal takole: oktobra 1972 so odstopili ali bili zamenjani Marko Nikezić (predsednik Centralnega komiteja) in Latinka Perović (sekretar CK) v Srbiji ter Stane Kavčič kot predsednik slovenskega izvršnega sveta. V naslednjih mesecih je sledila še vrsta političnih odstopov in zamenjav v drugih republikah.
Literatura
Jambrek, P. (2014). Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije; Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta, 49–53.
Opombe
Ribičič je bil tedaj predsednik jugoslovanske vlade – Zveznega izvršnega sveta, Bulc pa visok slovenski
partijski funkcionar.