Fernetiči, bojni spopad
26. junija 1991 nekaj po 13. uri so se začeli premiki tankovskih in motoriziranih enot JLA, ki so pripadale 13. motorizirani brigadi iz Ilirske Bistrice. Enote so se razdelile v dve koloni. Ena se je usmerila proti Ribnici in od tam skozi Vremsko dolino proti Divači ter mejnima prehodoma Fernetiči in Lipica. Poskusi, da bi preprečili pot tankom, so se izjalovili, tako da je kolona na Fernetiče prispela okoli 19. ure. Takoj po prihodu na mejni prehod Fernetiči so pripadniki JA zavzeli bojne položaje in tankovske topove obrnili proti mestu Sežana. 28. junija so pripadniki ObmŠTO Sežana in sežanske milice načrtovali usklajen napad na mejni prehod Fernetiči. Poveljstvo 45. ObmŠTO Sežana je pripravilo dva voda svojih mož ter milica svoje ljudi. Napad naj bi se začel med 17.00 in 18.00, vendar je milica posredovala obvestilo slovenskega vrha o dogovorjenem premirju in so napad preklicali. 28. junija so napad na Fernetiče sicer odpovedali, ampak načrti za to akcijo nikakor niso bili pozabljeni. Ob dveh ponoči je v. d. načelnika Republiškega štaba TO Janez Slapar poveljstvu 45. ObmŠTO Sežana posredoval ukaz, da je tisti dan treba doseči umik pripadnikov JLA in zveznih miličnikov s Fernetičev. Če tega ne bi mogli doseči s pogajanji, bi jih morali k vdaji prisiliti z orožjem. Dve uri pozneje se je sešel občinski koordinacijski odbor; takrat so določili predsednika občine Vodopivca in predsednika izvršnega sveta občine Bandlja, da vzpostavita stik s polkovnikom Obradovićem in ga prepričata v vdajo. Ta ni hotel nič slišati o tem, tako da je major Božac ob petih zjutraj dobil zeleno luč za napad. Ob sedmih je bil na postaji milice v Sežani sestanek, na katerem je major Božac vsem navzočim razdelil naloge. Enote so morale do 10. ure priti na izhodiščne položaje za napad. Ob 10.30 je bil enotam TO v napadu ukazan premik z izhodiščnih položajev na bojne, v višini bencinskega servisa, pri katerem je bila razporejena obrambna črta pehote JA. Tedaj se je prvič po telefonu oglasil polkovnik Obradović iz sežanske vojašnice. Zahteval je prekinitev napada, umik enot TO in vrnitev BOV-a. V nasprotnem primeru bi Sežano napadla vojaška letala. Major Božac mu je odgovoril, da bo akcija prekinjena le v primeru vdaje enot JLA na Fernetičih. Kot odgovor so sledili streli iz tankovskih mitraljezov. Ob 11.30 so enote TO zasedle bojne položaje. Hkrati je predsednik občine Vodopivec prejel zahtevo polkovnika Obradovića:
- da se strelja na vsakega, ki se približa položajem ali stražnicam in poziva k vdaji,
- da se zagotovijo voda, elektrika in neovirana oskrba enot ter obmejnih stražnic,
- da se odstranijo vse barikade v mestu Sežana in na prometnicah do stražnic,
- če se zahteve ne uresničijo do 16. ure, »imam odobritev od novega komandanta 5. armadnega območja, da porušim vodovodni stolp v Lokvi, vodovodni rezervoar Sežana in elektro transformatorsko postajo Divača«.
Polkovnik Obradović je pričakoval odgovor do 15. ure. Če zahteve ne bi bile uresničene, je oblastem predlagal, naj po 16. uri obvestijo civilno prebivalstvo, naj se umakne v zaklone zaradi drugih aktivnostih. Boji so se kljub izrečenim grožnjam nadaljevali. Teritorialci so pripadnike JLA pozivali k vdaji in vsake toliko časa je kakšen posameznik prebežal na slovensko stran. Ob 11.45 so prestregli zahtevo polkovnika Obradovića po letalskem posredovanju nad Sežano. 15 minut pozneje so letala poletela z letališča v Zagrebu, ob tem pa so iz tankov na Fernetičih začeli streljati po hribu Medvejek in Kompasovem motelu. Pripadniki TO so odgovorili na napad. Najprej je eden od njih izstrelil tromblonsko mino med tanke, nato je pomočnik komandirja postaje milice Zdravko Slavec izstrelil tromblonsko mino na sredino mitralješkega gnezda pripadnikov JLA, ampak ni eksplodirala. Vojaki so se dvignili in prebežali na slovensko stran, ampak jih je stotnik Sedmak poslal nazaj po puškomitraljez in osebno orožje. Ob 12.55 je bil spet vzpostavljen stik s polkovnikom Obradovićem. Ta je še naprej grozil, zahteval umik enot TO za 600 metrov, prenehanje streljanja iz zaseženega BOV-a in njegovo vrnitev je zahteval do 17. ure. Medtem so iz tankov streljali z zažigalnimi bombami, zato je v prostoru med bojnima črtama izbruhnil požar. Dokončni pogovori so se začeli ob 20. uri. Polkovnik Obradović se je strinjal z umikom pripadnikov JLA, prosil je le za enodnevni odlog, saj naj bi v tem času prispeli vlačilci, ki bi odpeljali tanke z mejnega prehoda. Po posvetovanju z Republiškim štabom TO so mu to odobrili. Inšpektor milice Ravbar je zahteval tudi predajo zveznih miličnikov. Ti so v dneh spopadov izropali brezcarinsko prodajalno. Miličniki se niso strinjali in so ponoči streljali na vojake v tankih, ki so te zapustili. Pripadniki JA so mislili, da nanje streljajo teritorialci, zato so odprli ogenj na njihove položaje. Teritorialci so odgovorili na strele, vendar se je kmalu končalo, na srečo brez žrtev. Zvezni miličniki so nato pobegnili v Italijo, slovenska zastava pa je zaplapola na mejnem prehodu.
Galerija
Literatura
Filipčič, R. (2011). Južnoprimorska pokrajina TO. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 285–321.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Slikovno gradivo
Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske.