Severnoprimorska pokrajina TO
Severnoprimorska pokrajina TO je leta 1991 obsegala območje občin Ajdovščina, Tolmin, Idrija in Nova Gorica. Do leta 1990 je imela vsaka svoj štab TO, ki je bil tesno povezan z enotami JA, saj so delovali na skupnih vojaških vajah. V skladu s takratnimi obrambnimi načrti so imele poleg občin svoje obrambne načrte tudi krajevne skupnosti in organizacije združenega dela. Z demokratičnimi procesi v osemdesetih se je v Sloveniji in tudi na severnem Primorskem spreminjala vloga TO, saj je ta postajala samostojnejša, njena usposabljanja in urjenja pa so vodili skoraj izključno člani občinskih štabov in poveljniki enot TO. Delovala je v okvirih 6. PŠTO, ki ga je vodil Bogdan Beltram. Ta je od ustanovitve do oktobra 1990 deloval v vojašnici Ajševica, v kateri je bil tudi sedež 63. obmejnega bataljona JA. Do 4. oktobra 1990 so štab praviloma vodili aktivni častniki JLA, mirnodobne naloge pa so opravljali rezervni častniki TO, kmalu zatem, 26. oktobra 1990, se je štab zaradi nevzdržnih razmer preselil v stavbo Uprave za notranje zadeve (UNZ) v Novi Gorici. Poveljstvo 6. PŠTO je potrebovalo nove prostore, ki bi omogočali nastanitev ter telefonske povezave do nadrejenih in podrejenih brez možnosti prisluškovanja. Na območju severne Primorske je MSNZ uradno začela delovati 6. septembra 1990, ko je bil imenovan načelnik pokrajinske MSNZ Drago Vidrih. MSNZ je vključevala le izbrane in skrbno preverjene posameznike vseh struktur, ki so do začetka osamosvojitvene vojne zagotovili toliko orožja in vojaške opreme, da so bile enote TO v kritičnem obdobju razmeroma dobro oborožene in opremljene. Decembra 1990 ter januarja in februarja 1991 je potekala intenzivna reorganizacija in prilagajanje TO novonastalim razmeram in potrebam. Intenzivno so usposabljali enote velikosti voda v vseh petih občinskih štabih TO, namenjene pa so bile kot dežurne, da bi lahko posredovale ob morebitni provokaciji posameznikov ali enot JA. Veliko pozornost so namenili tudi mobilizacijskemu načrtovanju, saj je bilo treba mobilizacijske načrte vpoklica vojaških obveznikov nenehno dopolnjevati in usklajevati s sprotnim pridobivanjem materialnih sredstev in oborožitve. 1. junija 1991 so iz štirih občinskih štabov ustanovili dva območna, tako da so iz občinskih štabov Ajdovščina in Nova Gorica ustanovili 61. območni štab TO (61. ObmŠTO) s sedežem v Novi Gorici, iz občinskih štabov v Tolminu in Idriji pa 63. območni štab TO (63. ObmŠTO) s sedežem v Tolminu.
Bojno pripravljenost je 6. PŠTO iz dneva v dan stopnjeval z vse večjim številom starešin v ŠTO in enot na terenu, polno bojno pripravljenost pa so dosegli v ponedeljek, 24. junija 1991, z mobilizacijo več enot TO na celotnem območju pokrajine. Poleg mobiliziranih enot je 63. ObmŠTO na območju Drežnice usposabljal 631. četo za posebne namene, 61. ObmŠTO pa je v Centru obrambne vzgoje Kostanjevica na Krasu usposabljal 611. odred za posebne namene. Obe enoti so ustanovili iz vojaških obveznikov, ki so bili razporejeni v rezervne enote JA. Tudi JA se je pripravljala na morebiten spopad, saj je 18. junija 1991 prišel v tolminsko vojašnico poveljnik 345. planinske brigade iz Kranja, ki je s seboj prinesel načrt izvajanja usposabljanja z novimi vojaki. Na dan proslavljanja slovenske osamosvojitve, 26. junija 1991, je poveljnik 6. PŠTO ukazal 61. in 63. ObmŠTO, naj skupaj z organi za notranje zadeve zavarujeta mednarodne mejne prehode in ukrepata brez uporabe sile, saj bo o morebitni uporabi enot TO odločalo Predsedstvo RS. Ukaz je vseboval tudi zahtevo po aktiviranju zbirnih centrov in njihovem sodelovanju v skladu z navodili.
Galerija
Literatura
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Torkar, B. (2011). Severnoprimorska pokrajina. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 357–395.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Slikovno gradivo
Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske.