Civilna obramba

Civilna obramba je del obrambno-zaščitnih dejavnosti družbe in države, ki po eni strani varujejo prebivalstvo v morebitnih kriznih razmerah ali vojni, po drugi strani pa so v oporo tudi njenim oboroženim silam. Te dejavnosti segajo od varovanja posameznika in njegove lastnine, varovanja institucij in gospodarstva do vzdrževanja kontinuitete državne oblasti. Delovanje civilne obrambe je bilo organizirano in je potekalo v več delih, prvi je trajal od 23. maja do 26. junija 1991, od pekrskih dogodkov do razglasitve neodvisne države; drugi je zajel dogajanje od 27. junija do 18. julija, torej od začetka oboroženih spopadov med JLA in slovenskimi oboroženimi silami do dne, ko je Predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev o umiku JLA iz Slovenije; v tretjem se je od 19. julija do 26. oktobra 1991 JLA umikala iz Slovenije. V začetku leta 1991 je republiški sekretar za ljudsko obrambo imenoval koordinatorje obrambnih priprav, ki so v pokrajinah usklajevali priprave organizacij in družbenopolitičnih skupnosti na področju bolnišnično-zdravstvenega varstva, radiodifuzije in regionalnih glasil, elektro sistema, republiških blagovnih rezerv, železniškega in cestnega prometa, industrije, materialno-zdravstvene oskrbe oboroženih sil in prebivalstva. Do maja 1991 so imenovali sedem koordinatorjev. Po oblikovanju operativnih koordinacijskih podskupin v pokrajinah so koordinatorji obrambnih priprav postali njihovi člani, v nekaterih primerih so tudi vodili te podskupine. Na občinski ravni so na podlagi usmeritev Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo namenili posebno pozornost načrtovanju materialno-zdravstvene oskrbe Teritorialne obrambe in prebivalstva. V pripravah na osamosvojitev in med osamosvajanjem Republike Slovenije se je civilna obramba razvijala na novih temeljih, ki so predvidevali notranjo grožnjo varnosti. Republiko Slovenijo je ogrožala nekdanja skupna država z zveznimi oblastmi in JLA in ne zunanji sovražnik, zato so izdelali nove obrambne načrte, v katerih so upoštevali to spremembo. Novo in prednostno je bilo usklajevanje odpora. Vojaška in civilna obramba sta se organizirali na podlagi smernic Predsedstva Republike Slovenije in posebnega operativnega usklajevalnega telesa za primer izrednih razmer – Republiške koordinacijske skupine na državni ravni in koordinacijskih podskupin v pokrajinah, ki so usklajevale delovanje Teritorialne obrambe, milice, civilne obrambe in civilne zaščite. Obrambni načrti so predvideli obrambne ukrepe na vseh področjih, na katerih je Slovenija imela prednost pred JLA; na tistih, pri katerih prednosti ni imela, pa so bili namesto oboroženega boja predvideni drugi, predvsem nevojaški ukrepi, ki jih je izvajala civilna obramba. Cilj teh je bil nevtralizirati dinamiko in ognjeno moč nasprotnika. To so bile blokade vojašnic in komunikacij, zapore, odklopi infrastrukture za potrebe JLA in prekinitev oskrbe. Z njimi so učinkovito podprli oboroženi boj Teritorialne obrambe in milice ter onemogočali delovanje JLA. JLA so preprečili uporabo oborožitve, na drugi strani pa so civilni obrambi omogočili uporabo vse nevojaške infrastrukture, ki jo je imela na voljo. Ukrepi civilne obrambe na področju materialno-zdravstvene oskrbe Teritorialne obrambe, milice in prebivalstva so bili prav tako ključni za učinkovito vojaško obrambo. Izvedli so jih pravočasno, zato oskrba enot Teritorialne obrambe, milice in prebivalstva med vojno ni bila ovirana, kar se je odražalo v visoki bojni pripravljenosti vojaške obrambe. Na drugi strani je JLA po sprejetih ukrepih civilne obrambe ostala brez intendantske in zdravstvene oskrbe; v omejenem obsegu se je oskrbovala le po zraku. Nenazadnje je tudi v informacijskem prostoru prevladala slovenska stran, kar je okrepilo slovenske obrambne in varnostne strukture in onemogočilo nasprotnika.