Zahodnoštajerska pokrajina TO

Zahodnoštajerska pokrajina je obsegala območje petnajstih občin od slovensko-avstrijske meje na severu, dolge 138 kilometrov, do meje s Hrvaško na vzhodu, dolge 60 kilometrov. Gre za geografsko členovit prostor nižinskega, predalpskega in alpskega sveta, kar je v večjem delu pokrajine omejevalno vplivalo na komunikacijske poti. 4. oktobra 1990 je bil za poveljnika Zahodnoštajerske pokrajine TO RS in 8. PŠTO imenovan rezervni kapetan Viktor Krajnc. Do konca leta 1990 so bile najpomembnejše naloge povezane z reorganizacijo TO RS in njenim prehodom na novo organiziranost, saj so načrtovali oblikovanje novih pokrajinskih poveljstev z novimi območnimi štabi in preoblikovanje številnih dotedanjih enot TO. V okviru 8. PŠTO je delovalo še pet ObmŠTO, in sicer: 81. območni štab TO Žalec, poveljnik major Adi Vidmajer; 83. območni štab TO Slovenj Gradec, poveljnik major Viktor Jeromel; 85. območni štab TO Slovenske Konjice, poveljnik major Alojz Groleger; 87. območni štab TO Trbovlje, poveljnik major Matjaž Piškur; 89. območni štab TO Velenje, poveljnik major Jože Prislan. Maja 1991 so pospešili usklajevanje organizacijskih priprav, preskrbe, zavarovanja in možnega bojnega delovanja. Za uspešno usklajevanje vseh teh dejavnikov med TO, policijo in civilno obrambo so 26. maja 1991 v vseh pokrajinah ustanovili še koordinacijske podskupine. Vodja podskupine za Zahodnoštajersko pokrajino je bil major mag. Viktor Krajnc poveljnik 8. PŠTO, namestnika pa Franc Bevc kot predstavnik policije in Mladen Mrmolja kot koordinator civilne obrambe. 26. maja 1991 so vzpostavili odrede in čete za posebne namene, praviloma sestavljene iz vojaških obveznikov, razporejenih v rezervno sestavo, ne starejših od 25 let. Mobilizacijo teh enot so morali na podlagi ukaza o njenem formiranju končati 27. maja 1991. Šlo je za 5000 pripadnikov, ki so jih oborožili s sodobnim pehotnim orožjem in protioklepnimi sredstvi. Vse pripadnike odredov in čet EPN so 19. junija 1991 vpoklicali na enotedensko usposabljanje, in sicer na taktično urjenje s ciljem usposobiti pripadnike za samostojno delovanje in delovanje v sodelovanju s posebnimi enotami milice, enotami narodne zaščite in drugimi obrambnimi silami za odkrivanje, spremljanje, blokiranje, zajemanje in uničevanje sovražnikovih specialnih sil in posameznikov, za taktično diverzantsko in protidiverzantsko delovanje ter izvajanje hitrih in učinkovitih akcij na sovražnikove bojne enote. Naloge 8. PŠTO so bile, da v sodelovanju z organi za notranje zadeve, civilno obrambo in prebivalstvom organizira aktivno obrambo smeri: Krapina–Šmarje–Celje–Trojane ter Bjelovar–Krško–Radeče–Litija–Ljubljana. Poleg tega naj bi blokirali sile JA v vojašnicah, pri čemer je imela pomembno vlogo tudi civilna obramba, saj je varovala mejo z Avstrijo in Hrvaško ter v pripravljenosti je imela sile za intervencijo in bojno posredovanje v Vzhodnoštajerski pokrajini. Prav tako so morali zagotoviti pogoje za usposabljanje pripadnikov 710. učnega centra in sodelovati s policijo pri odkrivanju izvidniško-diverzantskih skupin in varovanju baznih območij ter omogočati delovanje organov oblasti. Enote so začeli mobilizirati 24. junija 1991. Dva dni pozneje je bilo mobiliziranih 3623 pripadnikov, vendar je njihovo število naraščalo, saj so organi za obrambne zadeve še izpopolnjevali enote. Največ so jih mobilizirali 5. julija 1991, in sicer 10.734. V vsej pokrajini so mobilizirali skupno 81 % vseh vojaških obveznikov. Na slovensko-avstrijski meji so pripadniki enot TO RS 8. PŠTO zavzeli 15 stražnic z vso opremo in zalogami hrane. V bojnih delovanjih sta bili povsem uničeni dve, Holmec in Sonjak. Zasedenih in varovanih je bilo sedem mejnih prehodov z Avstrijo (Vič, Holmec, Reht, Radlje, Libeliče, Pavličevo sedlo) in Hrvaško (Dobovec). Enote TO RS 8. PŠTO so zavzele kompleks skladišč minsko-eksplozivnih sredstev in streliva večjega kalibra Zaloška Gorica pri Žalcu, prazen kompleks skladišč Pečovnik pri Celju in tamkajšnje strelišče. Iz skladišča Zaloška Gorica so do 15. julija 1991 odpeljali 520 ton različnih sredstev.