Kristan, Etbin
Po prvih treh razredih gimnazije v rodnem mestu je nadaljeval šolanje v Zagrebu in potem prešel na karlovško kadetnico. V avstro-ogrski armadi je kot častnik služil tri leta in dosegel čin nadporočnika. Po izstopu iz oboroženih sil habsburške monarhije 1887 se je v Zagrebu preživljal s časnikarstvom in postal znan kot zgodnji zagovornik športa, zlasti kolesarstva. Na Dunaju se je leta 1895 vključil v dejavnost socialnih demokratov ter začel sodelovati v njihovih osrednjih glasilih – najprej v Arbeiter-Zeitung in Delavcu, potem še v strokovnem listu Der Eisenbahner. Po bivanju v Trstu in znova na Dunaju se je preselil v Ljubljano in kot najvplivnejši član izvršilnega odbora ter urednik lista Rdeči prapor in dnevnika Zarja usmerjal delo Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, ki jo je tudi zastopal v vodstvu cislajtanske socialne demokracije. Večkrat je neuspešno kandidiral na državnozborskih volitvah (1901 v Gorici, 1907 v Ljubljani, 1911 v Trstu); tudi na deželnozborskih volitvah ni uspel; le v Ljubljani je bil 1911 izvoljen za občinskega svetnika. Ker se je slovenski proletariat krepil tudi v ZDA, se je ob razpadanju svojega zakona 1912 podal tja predavat, 1914 pa se je preselil v Ameriko in se med prvo svetovno vojno zavzemal za osnovanje Jugoslavije. Po vrnitvi v domovino je bil izvoljen v konstituanto, vendar se je kot izseljenski komisar 1921 spet podal v ZDA. Leta 1927 je bil odpuščen iz državne službe Kraljevine SHS in se odtlej preživljal kot časnikar. Med drugo svetovno vojno in pozneje se je skupaj z Louisom Adamičem zavzemal za pomoč Jugoslaviji ter se pred smrtjo tudi vrnil v Ljubljano.
Na brnskem kongresu cislajtanskih socialdemokratov 24.–29. septembra 1899 se je zavzemal za koncepcijo personalne eksteritorialne avtonomije pripadnikov posameznih narodov Cislajtanije, ki jo je razvil še pred njenim najvplivnejšim zagovornikom Karlom Rennerjem. Kongres je sprejel teritorialno načelo narodnostne avtonomije in se zavzel za varovanje pravic manjšin. Volivci bi se v takratnih deželah razdelili na narodnostne zbornice. Cislajtanija kot celota naj bi postala demokratična zvezna država svojih narodnosti. Socialdemokrati niso priznavali koncepta državnega jezika, ki so ga zahtevali najprej nemški liberalci in potem tudi pangermani. Sklepi brnskega kongresa so bili kompromisi med nemškoavstrijskimi socialnimi demokrati, pod vodstvom Viktorja Adlerja, in njihovi češkimi tovariši, ki so si želeli samostojnosti svoje strankarske organizacije. Socialdemokratska levica pod vodstvom Otta Bauerja jih je obravnavala kot utopične. Kristanov nastop na brnskem kongresu avstrijske socialne demokracije je bil zelo odmeven; kritiziral ga je tudi V. I. Uljanov – Lenin.
Na konferenci socialdemokratov 21.–22. novembra 1909 v ljubljanskem hotelu Tivoli je Kristan poročal o jugoslovanskem vprašanju; v Slovencih je tedaj videl del še nekonsolidiranega jugoslovanskega naroda. Med prvo svetovno vojno je takšno stališče opustil in se začel zavzemati za jugoslovansko federacijo federativnega in republikanskega tipa.