Gosar, Andrej
Andrej Gosar, mislec in politik, je klasično gimnazijo obiskoval v Ljubljani in leta 1910 maturiral, potem pa je kot štipendist Knafljeve ustanove študiral pravo na dunajski univerzi. V letih 1911–1912 je služboval pri družbi Južna železnica. V oborožene sile habsburške monarhije je bil mobiliziran leta 1915, vendar mu je bilo omogočeno, da konča univerzitetni študij. Kot obveznik črne vojske je postal rezervni poročnik, leta 1916 pa je na dunajski univerzi tudi doktoriral. Istega leta je bil poslan na vzhodno bojišče proti Rusiji; po brest-litovskem miru je bil s 97. pehotnim polkom v okupacijski službi v Ukrajini; domov se je vrnil decembra 1918.
V letih 1919–1920 je Gosar služboval na poverjeništvu (ministrstvu) za socialno skrbstvo deželne vlade za Slovenijo; v drugi vladi Janka Brejca je februarja 1920 postal poverjenik (minister) za socialno politiko. Funkcijo je opravljal do avgusta istega leta. V tem času se je Gosar zavzemal za agrarno reformo in si prizadeval za rešitev stanovanjske stiske, ki je bila po prvi svetovni vojni velika; pri tem ni odpravil ukrepov prejšnjih vlad v Ljubljani, ki so izvajale nadzor nad stanovanji in vselitvami vanje.
Novembra 1920 je bil Andrej Gosar kot kandidat Slovenske ljudske stranke izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljestva SHS, ki je od poletja 1921 delala kot Narodna skupščina Kraljevine SHS. Gosar je bil med slovenskimi katoliškimi poslanci glavni zagovornik avtonomizma in je v tem smislu tudi izdelal načrt ustave, ki ga je Slovenska ljudska stranka predstavila in potem vse odločneje zagovarjala ter z njim na volitvah 1923 prepričljivo zmagala v slovenskem delu Kraljevine SHS. Leta 1925 je bil Gosar ponovno izvoljen za narodnega poslanca. V prvi vladi kraljevega oziroma dvornega radikalca Velimirja Vukićevića je bil od aprila 1927 do februarja 1928 minister za socialno politiko. Tedaj je zaokrožil poglede na ekonomska vprašanja in oblikoval svoje temeljne misli o zaželenem redu v okviru družbenega projekta. Zavračal je razredni boj in zagovarjal sodelovanje po solidarističnih načelih.
Po uvedbi diktature kralja Aleksandra je Gosar postal izredni profesor za ekonomijo in sociologijo na Tehniški fakulteti ljubljanske univerze in član Vrhovnega zakonodajnega sveta, ki je pripravljal nov, enoten pravni red v jugoslovanski državi. Leta 1931 je ob odhodu predstavnikov razpuščene Slovenske ljudske stranke iz vlade ta organ zapustil. V tem času je utrdil prepričanje, da je rešitev problemov človeškega sobivanja mogoča le v demokratičnem okviru, ki ne ovira delovanja samouprave (avtonomije), s katero se učinkovito zagotavlja in vzpodbuja sodelovanje ljudi pri odločanju. Kot član delegacije jugoslovanske kraljevine na 10.–12. (1929–1931) in potem še na 16.–19. (1935–1938) zasedanju skupščine Društva narodov v Ženevi je mogel svoje poglede izostriti tudi z opazovanjem razmer v drugih državah. Na tej podlagi je sistematiziral in sintetiziral svojo misel v obsežni knjigi Za nov družabni (tj. družbeni) red; njen prvi zvezek je izšel leta 1933, drugi pa 1935.
Gosar je po izstopu slovenskega katoliškega tabora iz vlade šestojanuarskega režima vseskozi zagovarjal odločno narodno politiko, ki je dosegla višek s Slovensko deklaracijo ob koncu leta 1932. Upal je, da se bo ta nadaljevala tudi ob vstopu slovenskih katoličanov v vlado Milana M. Stojadinovića junija 1935. V letih 1934–1936 je še sodeloval pri zbliževanju in potem tudi oblikovanju vsedržavnega političnega gibanja srbskih radikalcev (tako Pašićevih kakor kraljevih), privržencev oblastno razpuščene Jugoslovanske muslimanske organizacije in slovenskih katoličanov. Te tri politične skupine so jeseni 1935 osnovale Jugoslovansko radikalno zvezo (Jugoslovanska radikalna zajednica), ki je imela svoj prvi kongres junija 1936. Gosar pa se je kmalu začel oddaljevati od kroga Antona Korošca, ki se je zadovoljil s popolno prevlado v Dravski banovini, ni pa poskušal zagotoviti njene avtonomije ali federalnega statusa v državi. Pozneje je Gosar zagovarjal oblikovanje Banovine Slovenije in se trudil, da bi imela enake pravice in pristojnosti, kakor jih je po sporazumu Cvetković-Maček 1939 dobila Banovina Hrvaška (zakoni in uredbe državnih oblasti so bile veljavne na njenem ozemlju le s kontrapodpisom hrvaškega bana). Gosar je o tem pisal 1939 v Kocbekovi reviji Dejanje; pri utemeljitvah se je naslanjal na temeljito študijo Rudolfa Bičanića Ekonomska podloga hrvatskog pitanja iz leta 1938. Leta 1940 so Gosarjevi predlogi za avtonomistično-federalistično reformiranje države izšli še v brošuri Banovina Slovenija. Ker slovenski katoliški tabor zaradi negotovih razmer v Evropi ni hotel voditi odločnejše politike v tem smislu, se je Gosar, ki je 1935 postal redni univerzitetni profesor, v obdobju 1936–1939 pa je bil tudi dekan Tehniške fakultete ljubljanske univerze, oddaljeval od njegovega vodstva. Zato tudi ni mogel dobiti glavne besede v njegovi politiki ne pred aprilsko vojno 1941 ne takoj po njenem izbruhu.
S politično organizacijo slovenskega katoliškega tabora se je Gosar popolnoma razšel že v prvem letu okupacije; oblikoval je sredinsko formacijo Združeni Slovenci, ki ne bi sodelovala z zasedbenimi oblastmi in ne z revolucionarji, katerih dejavnost je vodila v državljansko vojno. Zato je tudi zavrnil povabilo za vstop v Osvobodilno fronto. Pozicija Združenih Slovencev je postajala med nemško okupacijo Ljubljane čedalje težja, saj so jim nasprotovali vse v spopade zapletene skupine. Leta 1944 se je Gosar, čigar krog je občasno bil v stikih z Osvobodilno fronto, moral zateči v ilegalo, toda zaradi groženj svoji družini se je sam prijavil oblastem v Ljubljani. Poslan je bil v Dachau, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne, potem pa je do 1958 predaval na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V času komunističnega režima je bil nadzorovan in preiskovan; doživljal je usodo notranjega emigranta. Oblasti proti njemu niso ukrepale tako drastično kakor proti njegovemu prijatelju in vplivnemu pripadniku kroga Združenih Slovencev, jezikoslovcu Jakobu Šolarju, ki je bil leta 1952 na ustrahovalnem procesu obsojen na 10 let zapora.
Andrej Gosar je bil izviren mislec krščanskodemokratske in socialne usmeritve; sprejemal je teorijo družbe in poudarjal pomen načela solidarnosti v gospodarstvu, ki ima namen zagotavljati materialno blaginjo ljudi, in v politiki. Njeno nalogo je videl v omogočanju aktivne soudeležbe ljudi pri odločanju; njegove misli o tem, da morajo Slovenci sami odločati o sebi, so konkretna izpeljava načelnih pogledov in stališč, ki jih je zagovarjal. Gosar je vseskozi poudarjal pomen etičnih načel in moralnih norm; ni se jim bil pripravljen odpovedati v imenu nobenega cilja.