Dravograd, bojni spopad
Iz Maribora je 27. junija 1991 ob 9. uri na Koroško odpeljala oklepno-motorizirana kolona JLA s 136 pripadniki. Imeli so samohodni top, devet tovornjakov, sedem oklepnih vozil (od teh pet bojnih oklepnih vozil 20/3), pet terenskih vozil, poveljniško vozilo, vozilo za zveze in sanitetno vozilo. Naloga je bila zasesti mejna prehoda Vič in Holmec. Po preboju blokad TO je milica postavila cestni zapori pri Trbonjah in Boštjanu ter skupaj s pripadniki TO in civilnim prebivalstvom pripravila še zaporo tik pred Dravogradom, nasproti vojašnice JA v Bukovju, v kateri je imelo sedež poveljstvo 66. obmejnega bataljona JA. Do te cestne zapore je kolona JA prispela ob 2. uri zjutraj 28. junija 1991. Tu je bila dokončno zaustavljena. Taktično je bila blokada postavljena na neprimernem mestu, saj je omogočala medsebojno ognjeno podporo pripadnikov JA v oklepni koloni in vojašnici Bukovje. 83. območni štab TO je prejel ukaz, da njegova enota skupaj z 28. samostojno mislinjsko četo TO izvede varovanje barikade na cesti proti Dravogradu, pri Boštjanu. Naloga enote je bila, da zaustavi kolono pred barikado in s pogajanji doseže njeno vdajo ali vrnitev v Maribor. Enota je takoj začela izvajati premik iz Slovenj Gradca proti Dravogradu, vendar so jo tam ustavili policisti in jo seznanili z neprehodnostjo barikade tik pred Dravogradom z mariborske strani. To je povsem spremenilo potek dogodkov, saj dostop do Boštjana ni bil mogoč. Poveljujoči ni imel podatkov, kako uspešne so enote TO RS pri zadrževanju prodirajoče kolone, zato tudi ni mogel presoditi, v kolikšnem času bi kolona lahko peš prišla do blokade pri Boštjanu in koliko časa imajo na voljo za premik enote. Sprejeta je bila odločitev, da enota nadaljuje pot čez Ojstrico, pri čemer je ob njenem spuščanju v dolino na razmočeni poti zdrsnil tovornjak, ki je tako zaprl pot drugim. Na ogled je s terenskim vozilom odšel poveljujoči s spremstvom, enota pa je pod poveljstvom Janeza Pušnika pot nadaljevala peš. Ob prihodu v rajon Boštjana, približno ob dveh zjutraj, je sledilo presenečenje – blokade na predvidenem mestu ni bilo. Domačini so pripadnikom TO RS povedali, da je postavljena na pol poti med Murnhofom in Boštjanom, vendar je pripadnikom JA uspelo prebiti tudi to barikado, na kolono pa je bojno delovala 28. samostojna mislinjska četa TO, ki je položaje nad barikado in cesto zavzela okoli enih zjutraj, toda to ni zaustavilo vozil. Ob ponovnem prejetju ukaza o napadu na kolono JA, ki je tik pred Dravogradom naletela na barikado, ki je ni mogla prebiti, so se odpravili proti Dravogradu, da bi v rajonu barikade zavzeli položaje, s katerih bi preprečevali morebitni umik kolone čez Ojstrico. Enota je imela nalogo, da se pred tem poveže z 28. četo, ki je ne glede na to, da prihod na skupne položaje ni bil usklajen, opravila ukazano. Takoj po zasedbi položajev je bil sprožen strel, ki mu je sledilo obstreljevanje med pripadniki TO RS in JA v koloni. Pripadniki JA so bili pozvani k predaji, vendar poveljnik kolone JA ni sprejel zahtev TO RS, so se pa dogovorili za nadaljevanje pogajanj. Že okoli 8. ure zjutraj 28. junija 1991 so pripadniki JA s svojih položajev na robu gozda streljali na kompozicijo železniških vagonov, ki so zapirali cesto Dravograd–Bukovje, na izvidniški oddelek 89. jurišnega odreda na položajih ob skladišču podjetja Intes, dravograjsko policijsko postajo in most. Obstreljevanje je terjalo tudi edino smrtno žrtev med pripadniki TO RS na Koroškem – Vincenca Repnika, ki ga je smrtno zadel ostrostrelec s podstrešja vojašnice v Bukovju. Sledil je ukaz o napadu TO na vojašnico v Bukovju, pripadniki JA pa so nadaljevali obstreljevanje položajev TO. Streljanje je trajalo do zgodnjega popoldneva, sledila je odločitev poveljujočega TO za napad, s katerim bi zasedli položaje JA in jih poskusili prisiliti k umiku v vojašnico. Zasedo oziroma ognjeno točko JA naj bi uničili z razstrelitvijo njihovega položaja z izstrelki iz ročnega metalca M-53. Nalogo so zaupali vodu za ognjeno podporo. Napad je bil uspešen, saj so se pripadniki JA umaknili v vojašnico. Enote TO so se nato premaknile na nove položaje na območju vojašnice Bukovje. Tako je 1. strelski vod pokrival območje nad vojašnico Bukovje zaradi preprečitve prodora pripadnikov JA v smeri Otiškega Vrha, 2. strelski vod se je premaknil na linijo Drava–bunker–Grilčeva vikend hiša, 3. strelski vod pa se je utrdil od cesti Bukovje–Trbonje zaradi blokade prodora pripadnikov JA v smeri Trbonj. Enote so se na novih položajih utrdile, dejavnosti pa so z občasnim obstreljevanjem trajale do večera. Naslednji dan so se nadaljevala pogajanja med nasprotnima stranema, TO pa je svoje enote okrepila s svežimi močmi. JA je ob 15.39 začela z letalskim napadom na Dravograd, vendar sta letali MiG-21 izstrelke odvrgli v Dravo v bližini mostu. Na letalih je ob njunem vračanju čez letališče Turiška vas ob 15.41 bojno deloval vod protizračne obrambe TO, ki je posredoval tudi ob drugem letalskem napadu ob 17.07, po katerem je bil prerazporejen na položaje v Dravograd. Zvečer se je enemu od oklepnih vozil JA uspelo zriniti mimo barikade, toda zaustavila ga je goreča cisterna. Ogenj je povzročil protioklepni izstrelek pripadnika TO, izstreljen na Mariborski cesti v Dravogradu. 28. junija 1991 je bil ob 20.15 izdan ukaz, da se do 21. ure ustavijo vse dejavnosti napadanja enot in objektov JA, in 1. julija 1991 so se začela nova pogajanja. Dejavnosti na bojišču so prehajale v sklepni del, pričakovali so letalski napad. Tako so ob 15.22 opazili letala nad robom Dobrave, od 50 do 80 metrov nad Dravo. Pripadniki voda protizračne obrambe so na ukaz poveljnika odprli ogenj najprej proti enemu paru letal in potem še proti drugemu, zato so se obrnila in odletela iz dosega topov. Premirja je bilo konec. Zaslišali so se prvi streli, streljanje je postajalo vse intenzivnejše na obeh straneh. Ob 18.10 je mina 82 mm po prvih ocenah zadela vojašnico, ampak se je pozneje izkazalo, da so bila zadeta vozila na dvorišču pred njo, ki so zgorela. Kljub pozivom k vdaji se je spopad nadaljeval do 21.30, ko je JA privolila v pogajanja, ki so se nadaljevala 3. julija 1991 pred vojašnico Bukovje. Končni dogovor je določal umik kolone JA v smeri Slovenj Gradec–Mislinja–Gornji Dolič–Spodnji Dolič–Vitanje–Slovenske Konjice–Žiče–Poljčane–Mestinje–Rogaška Slatina–Rogatec–Krapina. V Slovenskih Konjicah se je od nje odcepila izvidniška četa JA in v smeri Slovenske Bistrice šla proti Mariboru, od tam pa v Varaždin. Ob odhodu kolone s Koroške je tam ostalo še približno 20 pripadnikov JA v vojašnici Bukovje, ki pa so bili pod strogim nadzorom. Ti so zapustili vojašnico 27. julija 1991 ob 15.33 in z njihovim odhodom na Koroškem ni bilo več pripadnikov JA. TO RS je prevzela vojašnico 3. septembra 1991.
Literatura
Pörš, S. (2011). Zahodnoštajerska pokrajina. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 435–467.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.