Skrivni predpisi s področja politične policije SDV
Izčrpen prikaz in analizo nekdanjih skrivnih predpisov s področja politične policije je opravilo ustavno sodišče. V zadevi M. B. dne 27. 11. 1997168 je v točkah 80–84 podrobno obravnavalo skrivne predpise za delovanje nekdanje tajne partijske politične policije (Službe državne varnosti).
Zvezna169 in slovenska170 ustava iz leta 1974 sta sicer jamčili nedotakljivost integritete človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja in drugih pravic osebnosti (176. člen Ustave SFRJ, 216. člen Ustave SR Slovenije). Vendar pa sta obe ustavi dajali generalno pooblastilo zakonodajalcu za omejitev ustavnih pravic v primeru, da so se uporabljale v nasprotju z ustavo (203. člen zvezne oziroma 249. člen slovenske ustave). V nadaljevanju navedenih določb je bilo tako med drugim določeno, da se ustavne pravice ne smejo uporabljati za spodkopavanje temeljev z ustavo določene socialistične samoupravne demokratične ureditve ali tako, da bi se žalila javna morala. Določbi 185. člena zvezne oziroma 226. člena slovenske ustave sta še posebej dopuščali odstop od neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil. Ustavi sta določali tri varovalke:
- poseg je lahko predpisal samo zakon;
- vsak posamezen poseg je moral temeljiti na zakoniti odločbi;
- poseg je bil dopusten samo, če je bilo to neogibno potrebno zapotek kazenskega postopka ali za varnost države.
Ustavi iz leta 1974 nista določali časovne omejitve posegov. Za poseg ni bila potrebna odločba sodišča.
Po zakonodaji, veljavni pred začetkom osamosvajanja Republike Slovenije, so pooblastilo za izdajo odločbe o odstopu od neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil imeli zveznisekretar za notranje zadeve,171 republiški sekretar za notranje zadeve172 in funkcionar, ki je vodil organ za opravljanje zadev državne varnosti.173 Medtem ko je bilo pooblastilo zveznemu in republiškemu sekretarju za notranje zadeve dano v skladu z zvezno oziroma republiško ustavo – se pravi le pod pogojem, da je bilo to nujno za varnost države oziroma da je bilo to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka – je bilo pooblastilo predstojniku zveznega organa za državno varnost, to je tajni politični policiji, bistveno širše od ustavnega. Po določbi 24. člena Zakona o temeljih sistema državne varnosti je bil poseg dopusten že, če so to narekovali razlogi varnosti SFRJ.
Precej splošne zakonske določbe so konkretizirali šele podzakonski predpisi, ki pa so bili tajni. S temi skrivnimi predpisi so bili na eni strani določeni ukrepi, ki so pomenili odstop od neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil, in predpostavke za njihovo izvedbo; na drugi strani so bila določena tudi pooblastila državnih organov za posege v druge pravice osebnosti oziroma nedotakljivost posameznikove integritete, osebnega in družinskega življenja (tajen vstop in tajna preiskava prostorov in vozil).
Tako je Predsedstvo SFRJ skupaj s Predsedstvom Zveze komunistov Jugoslavije sprejelo (neobjavljeno) Odločbo o enotnih načelih za uporabo sredstev in metod, ki jih pri svojem delu uporabljajo organi, ki opravljajo zadeve državne varnosti (kot datuma izdaje sta navedena 17. 4. 1985 in 16. 11. 1988)174. Tajno Navodilo o medsebojnem sodelovanju organov, ki opravljajo zadeve državne varnosti, so sprejeli avgusta leta 1988 zvezni sekretar za notranje zadeve, zvezni sekretar za ljudsko obrambo in zvezni sekretar za zunanje zadeve.175 Po tajnih Pravilih o delu službe državne varnosti iz leta 1975 je služba državne varnosti, kot se je v komunističnem sistemu uradno imenovala tajna politična policija zveznega, republiških in pokrajinskih sekretariatov za notranje zadeve zbirala podatke in obvestila zaradi odkrivanja in preprečevanja dejavnosti, usmerjene v »izpodkopavanje« in »rušenje« z ustavo določene ureditve, in ogrožanja varnosti države ter v zvezi s tem izvrševala vse potrebne ukrepe in dejavnosti na podlagi zakona in predpisov, izdanih v skladu z zakonom. Poleg tega je zbirala tudi druge podatke in obvestila, pomembna za varnost države (2. člen). Svoje naloge je bila dolžna opravljati v skladu z zakonom, predpisi, izdanimi na podlagi zakona, pravili o delu službe, odločbami in smernicami pristojnih predstavniških teles družbeno-političnih skupnosti in njihovih izvršilnih organov, upoštevajoč pri tem program in politiko Zveze komunistov Jugoslavije (prvi odstavek 3. člena).176 Po Pravilih službe državne varnosti iz leta 1989 je služba državne varnosti na predlog službe javne varnosti svoja sredstva in metode smela uporabiti tudi zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj širšega pomena za varstvo z ustavo določene ureditve, če so obstajali razlogi za sum o organiziranem izvrševanju teh dejanj ali povezanosti njihovih storilcev s tujino. Metode so bile načeloma enake kot v Pravilih iz leta 1975.177 Pravila o delu službe državne varnosti iz leta 1990 so bila (za razliko od pravil iz leta 1975 in iz leta 1989, ki niso bila objavljena) objavljena v tajnem zveznem uradnem listu.178 Še vedno je bilo med drugim dovoljeno prisluškovanje, tajen nadzor telefonov in drugih telekomunikacijskih sredstev, tajen nadzor pisem in drugih pošiljk, tajno snemanje in dokumentiranje (tč. 3). Namen teh sredstev in metod je bil zbiranje podatkov in obvestil o tajni in organizirani dejavnosti, usmerjeni v nasilno spremembo ali ogrožanje z ustavo določene državne in družbene ureditve in ogrožanje varnosti države (tč. 2). Operativno tehnična sredstva za prisluškovanje so se uporabljala proti posamezniku, skupini, ilegalni organizaciji ali tuji organizaciji, če je (1) obstajal sum, da je njihova dejavnost usmerjena v zbiranje obveščevalnih podatkov, izvrševanje terorističnih dejanj za spremembo ali ogrožanje družbene ureditve ali varnosti države; (2) z namenom odkrivanja, dokumentiranja in preprečevanja takšne dejavnosti ali pridobivanja podatkov širšega varnostnega pomena (tč. 37).179
Ustavno sodišče v tč. 84 na koncu analize ugotavlja, da je že sam obstoj tajnih in skrivnih predpisov s pooblastili tajni politični policiji pomenil hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.180
Literatura
Pravila o delu službe državne varnosti iz leta 1990. UL SFRJ, št. 18/90, 27. 7. 1990 – zaupno glasilo.
USRS. Odločba. Ustavno sodišče Republike Slovenije, U-I-25/95, 27. 11. 1997, ECLI:SI:USRS:1997:U.I.25.95.
Ustava Republike Slovenije. UL SRS, št. 6/74.
Ustava Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. UL SFRJ, št. 9/74.
Zakon o opravljanju notranjih zadev iz pristojnosti zveznih upravnih organov. UL SFRJ, št. 7/85, 24/86 in 44/90.
Zakon o notranjih zadevah (ZNZ). UL SRS, št. 28/80, 33/88, 27/89, 8/90 in 19/91.
Zakona o temeljih sistema državne varnosti. UL SFRJ, št. 15/84 in 42/90.
Opombe
USRS Odločba U-I-25/95, 27. 11. 1997.
Ustava SFRJ. UL SFRJ, št. 9/74.
Ustava SRS. UL SRS, št. 6/74.
Zakon o opravljanju notranjih zadev iz pristojnosti zveznih upravnih organov, 10. člen.
ZNZ, 11. člen.
Zakona o temeljih sistema državne varnosti, 24. člen.
Tako imenovana operativno tehnična sredstva in metode, ki so jih uporabljali varnostni organi, je Odločba delila na osnovna in pomožna. Med osnovna sredstva in metode je uvrščala tajno prisluškovanje, tajen nadzor telefonov in teleprinterjev, tajen nadzor mednarodnega telefonskega in teleprinterskega prometa, tajen nadzor pisem in drugih poštnih pošiljk ter tehnični pregled in tehnično zaščito objektov. Kot pomožna sredstva in metode je Odločba naštevala tajno spremljanje in opazovanje, tajno preiskavo in ustrezne metode dokumentiranja (tč. 2). Ta sredstva in metode so varnostni organi lahko uporabljali (1) izključno zaradi pravočasnega odkrivanja, dokumentiranja in učinkovitejšega preprečevanja dejavnosti posameznikov, skupin ali organizacij, usmerjenih v spodkopavanje ali rušenje z Ustavo SFRJ določenega reda, in ogrožanja varnosti države v primerih, ko so obstajali razlogi za sum, da se takšna dejavnost izvršuje ali se njeno izvrševanje lahko pričakuje, lahko pa tudi (2) zaradi odkrivanja in dokumentiranja kaznivih dejanj širšega pomena za varstvo z Ustavo SFRJ določene ureditve in za varnost države, če so obstajali razlogi za sum o organiziranem izvrševanju teh kaznivih dejanj ali povezanosti njihovih storilcev s tujino (tč. 3). Metode in sredstva pa so se (3) uporabljala tudi (s soglasjem varovane osebe) pri izvrševanju zaščite določenih oseb, delovnih mest in objektov pred obveščevalno, teroristično, diverzantsko in drugo subverzivno dejavnostjo. V teh primerih je bila služba državne varnosti dolžna obvestiti osebo, ki jo je varovala, oziroma predstojnika varovanega organa.
Po 1. točki Navodila so služba državne varnosti v zveznem, republiških in pokrajinskih sekretariatih za notranje zadeve, varnostni organi v Oboroženih silah SFRJ, vojaški obveščevalni organi in Služba za raziskovanje in dokumentacijo Zveznega sekretariata za zunanje zadeve zaradi varstva z ustavo določene ureditve in izvrševanja svojih nalog ter v skladu s številnimi podzakonskimi predpisi (pravili o delu posameznih služb in organov) medsebojno sodelovali, si pomagali, se obveščali in se dogovarjali o izvrševanju dejavnosti državne varnosti, ki je bila v skupnem interesu. V primeru obstoja operativnega interesa za uporabo operativno-tehničnega sredstva in metode proti državljanu SFRJ ali tujcu, ki se je nahajal v SFRJ, je zainteresirana služba ali organ (po svojem predstojniku) vložil pisno zahtevo za uporabo sredstva ali metode pri pristojni službi državne varnosti. Za vojaške osebe je bilo treba dati zahtevo pri pristojnem varnostnem organu oboroženih sil. V zahtevi so morali biti navedeni vsi podatki, predvideni v Pravilih o delu službe državne varnosti oziroma varnostnih organov oboroženih sil. Pristojni organ je bil dolžan tistega, ki je dal zahtevo, obvestiti o vseh dejstvih in podatkih ter odstopiti vse gradivo v zvezi z uporabo zahtevanega operativnega sredstva ali metode (tč. 35). Nosilec poslov izgradnje, uporabe in vzdrževanja objektov in naprav za tajno prisluškovanje telefonskemu in teleprinterskemu prometu, za tajen nadzor pisem in drugih pošiljk in za tajno prisluškovanje je bila služba državne varnosti. Drugi organi so morali dati zahtevo za njihovo uporabo (tč. 37).
Operativno-tehnična sredstva je lahko uporabljala zaradi odkrivanja, preveritve, dokumentiranja in preprečevanja sovražne dejavnosti (ofenzivna sredstva) ter zaradi varstva določenih oseb, delovnih mest in objektov (defenzivna sredstva) (prvi odstavek 55. člena). Med ofenzivnimi sredstvi so Pravila naštevala tajen nadzor telefonskega in teleprinterskega prometa in tajen nadzor poštnih pošiljk; tajno prisluškovanje; tajno preiskavo, tajno spremljanje in opazovanje, foto in TV dokumentiranje; vzdrževanje tajne zveze s sodelavci. Operativno-tehnična sredstva so se lahko uporabljala za določen čas ali stalno. Sredstva za tajno prisluškovanje
državljanom ali institucijam je služba državne varnosti lahko namestila, če so obstajali razlogi za sum, da so sovražno delovali ali da so bili povezani s tako dejavnostjo ali če je bilo to neogibno iz drugih razlogov varnosti (drugi odstavek 64. člena).
Za razliko od Pravil iz leta 1975 so posebej poudarjala, da se smejo uporabljati samo pod predpisanimi pogoji in na predpisan način (36. člen), izrecno je bilo tudi določeno, da je uporaba operativno-tehničnih sredstev lahko stalna ali začasna: za stalno uporabo je šlo, kadar so se sredstva vgradila v objekte, stanovanja in druge prostore z namenom dolgoročne kontinuirane uporabe; za začasno uporabo je šlo, kadar so se uporabljala za izvedbo določene enkratne naloge (64. člen). Pravila iz leta 1989 so določala tudi minimalno obvezno vsebino sklepa o uporabi operativno-tehničnega sredstva (četrti odstavek 74. člena). S sklepom je moral biti med drugim določen tudi čas trajanja uporabe sredstva: do štirih let za primer stalne uporabe in do osem dni za primer začasne uporabe; čas stalne uporabe je bilo mogoče iz utemeljenih razlogov podaljšati (peti odstavek 74. člena).
Pravila o delu službe državne varnosti iz leta 1990. UL SFRJ, št. 18/90.
Tajen nadzor telefonskih razgovorov in drugih telekomunikacijskih sredstev in tajen nadzor pisem in drugih pošiljk državljana SFRJ se je izvedel, če je obstajal sum, da se je ukvarjal z obveščevalno ali teroristično dejavnostjo ali kadar bi tako lahko prišli do podatkov širšega pomena za varnost in mednarodne, gospodarske in druge interese države (tč. 38 in 39). Služba je smela začasno zadržati pisma in druge poštne pošiljke, ki so vsebovali podatke in gradiva v zvezi z obveščevalno, teroristično in protiustavno dejavnostjo določenih oseb, skupin, organizacij in institucij. O tem je bila dolžna takoj obvestiti pristojno javno tožilstvo in nadalje ravnati po njegovih nalogih (tč. 40). Obvezni elementi sklepa o uporabi operativno-tehničnega sredstva so bili enaki kot po Pravilih iz leta 1989 (tč. 41). Čas dovoljene trajne uporabe je bil skrajšan na eno leto. Vendar pa je bilo tudi po Pravilih iz leta 1990 iz utemeljenih razlogov mogoče čas trajne uporabe podaljšati (tč. 41). Predlog za uporabo sredstva je dal pristojnemu sekretarju predstojnik službe v pisni obliki. O prenehanju potrebe po uporabi so bili predstojniki pristojnih organizacijskih enot dolžni obvestiti predstojnika službe. Po odločitvi o prenehanju nadaljnje uporabe so bili dolžni ukreniti potrebno, da je bilo vgrajeno sredstvo v najkrajšem roku odstranjeno.
USRS Odločba U-I-25/95, 27. 11. 1997.