Ljubljanska pokrajina TO

Teritorialna obramba Ljubljanske pokrajine je obsegala območje glavnega mesta Ljubljane z okolico in je kot osrednje območje Slovenije mejila na vse druge pokrajine TO razen na vzhodnoštajersko. Območje delovanja 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe (PŠTO) Ljubljanske pokrajine TO je bilo zelo pomembno, saj je bilo v glavnem mestu zbrano osrednje politično vodstvo države. V Ljubljani so bile vse najpomembnejše politične ustanove (parlament, vlada, ministrstva), tudi sedež Republiškega štaba TO in druge pomembne javne ustanove (radiotelevizija, pošta, klinični center idr.). Območje Ljubljane je tudi osrednje vozlišče Slovenije, saj se križajo vse cestne in železniške povezave, poleg tega je v tem območju tudi osrednje mednarodno letališče na Brniku. Ljubljansko pokrajino TO so po reorganizaciji, ki se je začela oktobra 1990, sestavljali: 51. ObmŠTO Ljubljana – mesto, 53. ObmŠTO Logatec (Logatec, Vrhnika), 55. ObmŠTO Domžale (Domžale, Litija) in 57. ObmŠTO Grosuplje (Grosuplje, Litija). Poveljnik 5. PŠTO je bil ob začetku spopadov podpolkovnik Miha Butara, ki ga je 30. junija 1991 zamenjal major Janez Lesjak. Ob začetku spopadov 26. junija 1991 je bilo v 5. PŠTO 3121 vojakov in častnikov. Mobilizacija se je nadaljevala tudi med spopadi, tako da je bilo zadnji dan vojne, 7. julija 1991, v 5. PŠTO 6245 vojakov, od teh 179 v 5. PŠTO, 3125 v 51. ObmŠTO, 831 v 53. ObmŠTO, 1227 v 55. ObmŠTO in 883 v 57. ObmŠTO. Enote so bile oborožene predvsem z lahkim pehotnim in protioklepnim orožjem, med protioklepnim orožjem pa so bili tudi novi raketometi Armbrust. Za protiletalsko obrambo so bili na voljo protiletalski topovi 20 mm in omejena količina protiletalskih raket Strela 2M.

Jugoslovanska armada je imela na vojaško strateško pomembnem območju Ljubljanske pokrajine TO nameščene zelo močne enote. Območje je sodilo pod pristojnost 14. korpusa, ki je imelo poveljstvo v Ljubljani in je bilo podrejeno poveljstvu 5. vojaškega območja JA s sedežem v Zagrebu. Tudi v Ljubljani je bilo veliko vojašnic in ustanov JA. V Vojašnici 4. julij na Metelkovi cesti je bilo poveljstvo 14. korpusa s prištabnimi enotami, v Vojašnici Ljubo Šercer na Titovi (sedanji Dunajski) cesti je bil bataljon za zveze, v Vojašnici Maršal Tito na Roški cesti logistične enote, v Vojašnici Bratstvo in enotnost Moste-Polje 635. lahki protiletalski polk, lahka raketna baterija in druge enote, v Vojašnici Boris Kidrič v Šentvidu in skladiščih v Rojah so bili 289. bataljon vojne policije, 14. proletarska motorizirana brigada z motoriziranim bataljonom in mešanim artilerijskim divizionom, oklepni bataljon rezervne sestave in druge enote. JA je imela večje skladišče tudi v Grosupljem. Poleg teh večjih vojašnic so bile v središču Ljubljane tudi druge enote in ustanove JA: oddelek za protielektronska dejstva Rožnik na Šišenskem hribu, vojaško skladišče Kodeljevo, vojaške tehnične delavnice na Parmovi, vojaški odpad Bežigrad, vojaški bolnišnici Mladika in Moste, dom JA in hotel Triglav pri železniški postaji ter nenazadnje Vojaška gimnazija Franc Rozman – Stane. Po ugotovitvah je bilo v Ljubljani približno 3500 sovražnih vojakov. V Vrhniki je bila v Vojašnici Ivana Cankarja nameščena 1. oklepna brigada, ki je bila najmočnejša enota JA v Sloveniji. Sestavljena je bila iz dveh oklepnih bataljonov, mehaniziranega bataljona, diviziona protizračne obrambe, artilerijskega diviziona in drugih podpornih enot. Na Vrhniki je bilo v Vojašnici Ignaca Voljča tudi poveljstvo 350. raketnega polka protizračne obrambe, ki je imel svoje raketne divizione še v Ljubljani v Šentvidu in Mostah, Logatcu in Postojni. V tej vojašnici je bil nameščen tudi 91. bataljon za zračno opazovanje, javljanje in usmerjanje, ki je imel glavni radar na Ljubljanskem vrhu, radarska voda na Oljski gori in v Savudriji ter radijsko retranslacijski center na Strmci. V vasi Brezovica pri Borovnici je bilo tudi eno večjih skladišč JA. Po ugotovitvah je bilo na Vrhniki približno 2000 sovražnih vojakov.