Južnoprimorska pokrajina TO

Ob reorganizaciji TO je poveljnik Južnoprimorske pokrajine TO s sedežem v Postojni postal podpolkovnik Franc Anderlič, ki ga je 30. junija 1991 zamenjal dotakratni načelnik štaba major Vojko Štembergar. Drugi člani 4. PŠTO Postojna so bili:

• načelnik štaba: od 30. junija 1991 kot v. d. stotnik 1. st. Leopold Čuček,
• načelnik operativno-učnega odseka: stotnik 1. st. Leopold Čuček,
• načelnik obveščevalnega odseka: stotnik 1. st. Janko Rutar,
• načelnik odseka za organizacijsko-mobilizacijske in kadrovske zadeve: poročnik Bojan Golič Derenčin,
• pomočnik za domovinsko vzgojo: višji vodnik 1. st. Karlo Nanut,
• pomočnik za zaledje: stotnik Cveto Kravanja.

Južnoprimorska pokrajina TO je imela sedež v gasilskem domu v Postojni. Zaradi stalnega nadzora varnostne službe JLA so se pripadniki 4. PŠTO Postojna tik pred vojno odločili za premik na rezervno lokacijo v Knežaku. Po nekaj dneh bivanja tam so ugotovili, da so pripadniki JLA odkrili novo lokacijo, zato so se znova premaknili, tokrat v vas Jurišče pri Pivki. Tam so pripadniki 4. PŠTO dočakali premirje in konec bojnih delovanj.

Podrejene enote so bile:

41. območni štab Teritorialne obrambe (41. ObmŠTO) Cerknica:

• poveljnik: do 30. junija major Vojko Štembergar kot zastopnik poveljnika,
• načelnik štaba: major Jože Truden;

43. območni štab Teritorialne obrambe (43. ObmŠTO) Izola:

• poveljnik: major Slavko Dekleva,
• načelnik štaba: major Henrik Čopi;

45. območni štab Teritorialne obrambe (45. ObmŠTO) Sežana:

• poveljnik: major Drago Božac,
• načelnik štaba: poročnik Mitja Miklavec.

V pokrajini so se oblikovale tri točke koncentracije enot nasprotnika: Ilirska Bistrica, Pivka in Postojna. Na te dogodke je odgovorilo poveljstvo Teritorialne obrambe z mobilizacijo prvih enot TO. Tako so 24. junija mobilizirali vse štabe in prištabne enote TO, vpoklicanih je bilo 2251 pripadnikov, odzvalo se jih je 1983 (88 %). Poleg tega so bile vpoklicane enote za varovanje objektov posebnega pomena, vpoklicanih je bilo 9689 pripadnikov, odzvalo se jih je 7013 (72 %). V naslednjih dneh se je mobilizacija nadaljevala. Tako je imela Južnoprimorska pokrajina TO ob začetku napada JLA 26. junija v svojih vrstah 1195 pripadnikov.

Območje Južnoprimorske pokrajine TO in nasploh celotne Primorske je bilo v geostrateškem položaju obrambe SFRJ izrednega pomena, saj so iz te geostrateške smeri pričakovali in izdelovali načrte obrambe v primeru posredovanja sil NATA v Jugoslaviji, zato je bilo območje celotne Primorske prepredeno z vojašnicami JA in vojaškimi skladišči, ki so bila po večini zunaj neposrednega dosega vojašnic. V Ilirski Bistrici sta bili dve vojašnici, ki sta spadali pod 13. (reški) korpus. V njiju je bila razporejena 13. motorizirana brigada, v Vrbovem je bilo skladišče orožja in streliva, v Račicah skladišče minsko-eksplozivnih in vžigalnih sredstev ter farma, na Baču je bilo strelišče, v Šapjanah skladišče goriv, na Liscu skladišče streliva in minsko-eksplozivnih sredstev ter v Klani enota moči bataljona. 14. (ljubljanski) korpus je imel svoje pripadnike v Postojni in Pivki. V Postojni sta bila nastanjena 228. motorizirana brigada ter 14. mešani protioklepni artilerijski polk, skladišča so bila v Kazarjih, Mačkovcu, na Rakeku in Velikih Blokah. V Strmici je bilo skladišče streliva in minsko-eksplozivnih sredstev, v Velikem Otoku pri Postojni so bile tehnične delavnice, na Počku vojaško vadišče in farma. V Pivki so bili 2. tankovski bataljon, protioklepni divizion in topovski divizion protiletalske obrambe 228. motorizirane brigade. Ob meji z Italijo je bilo več obmejnih stražnic, ki so spadale pod poveljstvo 64. obmejnega bataljona s sedežem v Sežani. Poveljstvo treh čet, ki so delovale na obalnih obmejnih stražnicah, je bilo v vojašnici na Kozini.