Južnoprimorska pokrajina TO

Ob reorganizaciji TO je poveljnik Južnoprimorske pokrajine TO s sedežem v Postojni postal podpolkovnik Franc Anderlič, ki ga je 30. junija 1991 zamenjal dotakratni načelnik štaba major Vojko Štembergar. Drugi člani 4. PŠTO Postojna so bili:

• načelnik štaba: od 30. junija 1991 kot v. d. stotnik 1. st. Leopold Čuček,
• načelnik operativno-učnega odseka: stotnik 1. st. Leopold Čuček,
• načelnik obveščevalnega odseka: stotnik 1. st. Janko Rutar,
• načelnik odseka za organizacijsko-mobilizacijske in kadrovske zadeve: poročnik Bojan Golič Derenčin,
• pomočnik za domovinsko vzgojo: višji vodnik 1. st. Karlo Nanut,
• pomočnik za zaledje: stotnik Cveto Kravanja.

Južnoprimorska pokrajina TO je imela sedež v gasilskem domu v Postojni. Zaradi stalnega nadzora varnostne službe JLA so se pripadniki 4. PŠTO Postojna tik pred vojno odločili za premik na rezervno lokacijo na Knežak. Po nekaj dneh bivanja tam so ugotovili, da so pripadniki JLA odkrili novo lokacijo, zato so se znova premaknili, tokrat v vas Jurišče pri Pivki. Tam so pripadniki 4. PŠTO dočakali premirje in konec bojnih delovanj.

Podrejene enote so bile:

41. območni štab Teritorialne obrambe (41. ObmŠTO) Cerknica:

• poveljnik: do 30. junija major Vojko Štembergar kot zastopnik poveljnika,
• načelnik štaba: major Jože Truden;

43. območni štab Teritorialne obrambe (43. ObmŠTO) Izola:

• poveljnik: major Slavko Dekleva,
• načelnik štaba: major Henrik Čopi;

45. območni štab Teritorialne obrambe (45. ObmŠTO) Sežana:

• poveljnik: major Drago Božac,
• načelnik štaba: poročnik Mitja Miklavec.

V pokrajini so se oblikovale tri točke koncentracije enot nasprotnika: Ilirska Bistrica, Pivka in Postojna. Na te dogodke je odgovorilo poveljstvo Teritorialne obrambe z mobilizacijo prvih enot TO. Tako so 24. junija mobilizirali vse štabe in prištabne enote TO, vpoklicanih je bilo 2251 pripadnikov, odzvalo se jih je 1983 (88 %). Poleg tega so bile vpoklicane enote za varovanje objektov posebnega pomena, vpoklicanih je bilo 9689 pripadnikov, odzvalo se jih je 7013 (72 %). V naslednjih dneh se je mobilizacija nadaljevala. Tako je imela Južnoprimorska pokrajina TO ob začetku napada JLA 26. junija v svojih vrstah 1195 pripadnikov.

Območje Južnoprimorske pokrajine TO in nasploh celotne Primorske je bilo v geostrateškem položaju obrambe SFRJ izrednega pomena, saj so iz te geostrateške smeri pričakovali in izdelovali načrte obrambe v primeru posredovanja sil NATA v Jugoslaviji, zato je bilo območje celotne Primorske prepredeno z vojašnicami JA in vojaškimi skladišči, ki so bila po večini zunaj neposrednega dosega vojašnic. V Ilirski Bistrici sta bili dve vojašnici, ki sta spadali pod 13. (reški) korpus. V njiju je bila razporejena 13. motorizirana brigada, v Vrbovem je bilo skladišče orožja in streliva, v Račicah skladišče minsko-eksplozivnih in vžigalnih sredstev ter farma, na Baču je bilo strelišče, v Šapjanah skladišče goriv, na Liscu skladišče streliva in minsko-eksplozivnih sredstev ter v Klani enota moči bataljona. 14. (ljubljanski) korpus je imel svoje pripadnike v Postojni in Pivki. V Postojni sta bila nastanjena 228. motorizirana brigada ter 14. mešani protioklepni artilerijski polk, skladišča so bila v Kazarjih, Mačkovcu, na Rakeku in Velikih Blokah. V Strmici je bilo skladišče streliva in minsko-eksplozivnih sredstev, v Velikem Otoku pri Postojni so bile tehnične delavnice, na Počku vojaško vadišče in farma. V Pivki so bili 2. tankovski bataljon, protioklepni divizion in topovski divizion protiletalske obrambe 228. motorizirane brigade. Ob meji z Italijo je bilo več obmejnih stražnic, ki so spadale pod poveljstvo 64. obmejnega bataljona s sedežem v Sežani. Poveljstvo treh čet, ki so delovale na obalnih obmejnih stražnicah, je bilo v vojašnici na Kozini.