Gutman, Albin

Generalpodpolkovnik Slovenske vojske Albin Gutman je bil med vojno poveljnik Dolenjske pokrajine TO oziroma 2. PŠTO. S spremembami republiške zakonodaje na obrambnem področju, ki so bile sprejete 28. septembra 1990, je Republiški štab TO postal organ v sestavi Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, pristojnost za vodenje in poveljevanje TO RS v miru in vojni je prevzelo Predsedstvo RS ter je bilo s tem pooblaščeno, da imenuje in razrešuje poveljnika TO Slovenije. Tako je Predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba TO Gorenjske, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO. Ta je 4. oktobra ob predhodnem soglasju Predsedstva RS imenoval vršilce dolžnosti poveljnikov pokrajin TO. Tako je bil rezervni major Albin Gutman imenovan na dolžnost poveljnika za Dolenjsko pokrajino oziroma 2. PŠTO. Vojno dogajanje na območju 2. PŠTO na Dolenjskem je bilo najizraziteje od 27. junija do 2. oziroma 3. julija. Kolona JA BOV je dala poseben pečat značilnosti bojev na območju 2. PŠTO. Enote TO so prvi dan praktično in učinkovito blokirale vse enote, vojašnice in objekte JA na območju 2. PŠTO. Kolona JA, ki je prodirala skozi Krakovski gozd, je bila edina enota, ki je bila zunaj svoje vojašnice in »mobilna«. Vsa druga vojna dogajanja so se na območju dogajala v sorazmerno kratkem času, le dejavnosti te kolone so praktično potekale od prvih poskusov zaustavitve 27. junija do zajetja pripadnikov JA 3. julija – torej sedem dni. Podobno dolgotrajno je bilo delovanje sil le v okolici Mokronoga, kjer pa so bile sile manjše. Še ena značilnost je opredeljevala vojaška dogajanja na tem območju, in sicer 2. PŠTO je imel zelo dolgo mejo s Hrvaško, na drugi strani pa je na severu in zahodu mejil le na druge PŠ in ni imel t. i. zunanje meje kot večina PŠ, zato sprva ni bilo neposrednega pritiska enot JA na meje 2. PŠTO, je pa bil zaradi »notranje« meje s Hrvaško ta pritisk v nadaljevanju specifičen. Posebnost 2. PŠTO je bila lokacija velikega vojaškega letališča, ki je predstavljalo veliko nevarnost predvsem v tretji dimenziji vojskovanja – letalski in desantni napadi. Letališče je bilo že v petek, 28. junija, v svojem bistvu letalske baze dejansko onesposobljeno – večina letalnikov se je umaknila iz baze in v vojni niso prav pogosto leteli v bazo in iz nje. Enote TO so vojaško taktično »nadigrale« nasprotnika, enote JA so bile v nekaj dneh povsem zaustavljene. Enote TO so se kljub nekaterim začetnim napakam uspešno uprle nasprotniku. Iz svojih napak so se veliko naučili in jih uspešno uporabili v naslednjih vojaških izzivih.