Cestna afera (1969)

»Cestno afero« je sprožil sklep Zveznega izvršnega sveta (ZIS – jugoslovanske vlade), ki mu je predsedoval Mitja Ribičič iz slovenske »politične kvote«, o vrstnem redu jugoslovanskih federalnih enot za najem posojil Mednarodnega monetarnega fonda za razvoj cestne infrastrukture. Slovenija v tem letu ni dobila možnosti za najem posojila za slovenski »cestni križ«, ki ga je načrtovala slovenska vlada Staneta Kavčiča. Sledilo je razočaranje slovenske javnosti nad odločitvijo beograjske vlade, ki je bilo začinjeno tudi z dejstvom, da ji je predsedoval visok slovenski funkcionar. Kavčičeva vlada je ob podpori 40 slovenskih občin in slovenske javnosti zahtevala spremembo sklepa zvezne vlade.

Konflikt je prišel na dnevni red seje zveznega partijskega vodstva (»Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije«), na kateri je ostal predsednik slovenske vlade osamljen, podprli ga niso niti partijski tovariši iz Slovenije. Razcep med Kavčičevo politično skupino in drugim delom slovenskega vodstva se je nato še poglabljal in pridobival obeležja različnih in konkurenčnih političnih programov. Kavčičeva »liberalna« in Ribičičeva »konservativna« frakcija sta imeli in iskali politične zaveznike v različnih institucionalnih in kadrovskih okoljih – Kavčičeva seveda predvsem v slovenskih občinah in podjetjih, ob močni podpori slovenskega javnega mnenja. Bazo moči frakcije Mitje Ribičiča, Franceta Popita (sekretarja slovenske partije) in Sergeja Kraigherja (predsednika slovenske skupščine) pa je sestavljala slovenska poklicna politična nomenklatura.