Beseda, revija za književnost in kulturo

Revija Beseda je izhajala od konca 1951 do začetka 1957. Prvi letnik in prve številke drugega so urejali Mitja Mejak, Ivan Minatti in Franček Bohanec, nato Ciril Zlobec in Janko Kos, ki sta bila urednika do konca, Zlobec za njen literarni del, Kos za publicistiko. Kot kaže uredniška zasedba, je bila prvo leto nadaljevanje Mladinske revije (1946–51), ki je izhajala kot glasilo Zveze mladine Slovenije oziroma Zveze mladih kulturnih organizacij. Izpod politične organizacije je Beseda prešla v normalno založništvo. To je omogočilo kulturnopolitično sprostitev v naslednjih letnikih. V podnaslovu se je imenovala »revija za književnost in kulturo«, kar je pomenilo, da se je omejevala na strogo kulturno območje, ni posegala v širšo družbeno, socialno in politično problematiko. V tem se je razlikovala od poznejših oporečniških revij (npr. Revija 57 in Perspektive). Na njen literarni del je gotovo vplivalo dejstvo, da je Edvard Kardelj leta 1952 v Nišu razglasil svobodo umetniškega ustvarjanja, vendar samo v estetsko-formalnem smislu, vsebina tega ustvarjanja bi morala biti »socialistični humanizem«; kar bi segalo čez to, bi veljalo za politično nevarno »oporečništvo«. Literatura v Besedi večinoma ni segla čez te normative, v pesništvu se je večinoma gibala znotraj osebnoizpovednega »intimizma«, ki ni imel širšega duhovnega in socialnega učinka, v prozi in dramatiki je s podobnimi učinki prevladoval »sentimentalni humanizem«. Čez ta okvir je v Besedi segel samo manjši del, ki ga lahko štejemo med prva znamenja literarnega oporečništva; na začetku Janez Menart z Vojnimi razglednicami, na koncu Dominik Smole z romanom Črni dnevi in beli dan, vmes pa Andrej Hieng z novelami in zlasti Lojze Kovačič z Ljubljanskimi razglednicami; tem je na koncu sledila Kovačičeva pripoved Zlati poročnik, ki je povzročila nasilni konec revije.

V publicističnem delu se je že v prvem letniku nakazovala smer, ki je v naslednjih letih postajala oporečniška z značilnostmi t. i. »kritične generacije«. V tem delu se je Beseda ukvarjala s kritiko partijskega marksizma in kulturne politike. Glavni nosilci takšne kritike so bili Janko Kos, Taras Kermauner, Primož Kozak in Dušan Pirjevec. S svojimi stališči so prihajali v polemične spore z uradnimi predstavniki Komunistične partije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije, predvsem z njenim osrednjim slovenskim kulturnim ideologom Borisom Ziherlom. Zaradi tega je bila revija občasno izpostavljena uradnim posegom cenzure in prisiljena v avtocenzuro. Njen konec je izzvala objava Kovačičevega Zlatega poročnika, zadnja številka z njenim nadaljevanjem je bila zaplenjena, avtor in literarni urednik sta bila deležna sodnega procesa zaradi žalitev JLA in z njo socialističnega sistema. Proces se je končal z oprostitvijo, kar pa ni zadržalo zaplembe zadnje natisnjene številke in konca revije v začetku leta 1957.

Beseda je bila prvi primer revijalnega oporečništva, ki se je nadaljevalo v naslednjih desetletjih. Po letu 1980 je z Novo revijo povzročilo gibanje za demokratizacijo in emancipacijo slovenskega naroda za samostojno državo. Posebnost Besede je bila ta, da je ostajala znotraj kulturno-literarnega območja. Poznejša socialno-politična smer je bila v njej samo nakazana, na primer v prvem letniku z objavo Camusevega eseja o svobodi in z obširnim prikazom pojma svobode, kot ga je razvil Sartre v okvirih eksistencialistične filozofije. Na tej podlagi se je lahko takoj po koncu Besede z Revijo 57 in po njej s Perspektivami literatura oziroma publicistika odprla širšim problemom družbe, politike in nacionalnega razvoja.