Andreotti, Giulio

Andreotti, Giulio, italijanski krščansko demokratski politik in novinar. Politično kariero je začel med drugo svetovno vojno kot tesen sodelavec ustanovitelja italijanske krščanske demokracije in povojnega predsednika vlade De Gasperija. Strankarsko delovanje je kombiniral z dolgoletno novinarsko kariero in je bil med drugim soustanovitelj strankarskega dnevnika Il Popolo.

Kot eden najbolj vplivnih, pa tudi protislovnih italijanskih politikov v drugi polovici prejšnjega stoletja, je bil več kot dve desetletji vodilna osebnost krščanskih demokratov, čeprav nikoli predsednik, in dolgoletni član poslanske zbornice (1946–1991). Glede na dinamično naravo italijanskega političnega sistema in njegove kombinatorike je bil član 39 od 45 italijanskih povojnih vlad, od tega sedemkrat premier (zlasti 1976–1979 in 1989–1992) in štirikrat zunanji minister (zlasti 1982–1989). S tem je postavil vrsto rekordov v italijanski politiki tistega časa, kar mu je uspevalo predvsem zaradi velike politične taktičnosti, pragmatičnosti in spretnosti. Njegova enostrankarska vlada (1976–1979) je delovala s podporo komunistične partije in v tistem času je izvedel zahtevne gospodarske reforme, temelječe na trdih varčevalnih ukrepih. Z upokojitvijo je postal dosmrtni senator (1991–2013). Skupno je bil dobrega pol stoletja v osrčju italijanske politike, njenega zakulisja in moči, skoraj tri desetletja je bil praktično neprekinjeno ali premier ali minister (1960–1990). Po upokojitvi je bil večkrat sodno procesiran, vendar oproščen vseh obtožb. V biografskem filmu Il Divo (2008) ga primerjajo z metodami in pristopom vladavine Julija Cezarja, čeprav je ves čas živel neizstopajoče osebno življenje.

Njegov zadnji premierski mandat je časovno sovpadel z obdobjem slovenskega osamosvajanja. Do Slovenije je bil bolj kot ne zadržan, čeprav nikakor ne nezainteresiran in je znal prisluhniti slovenskim sogovornikom.