Šuštar, Alojzij, ljubljanski nadškof

Pri prizadevanjih za samostojno in neodvisno slovensko državo smo bili Slovenci – kot poudarjajo skoraj vse priče in vsi predstavniki odločilnih ustanov – enotni. To velja tudi za slovensko Cerkev in nadškofa Alojzija Šuštarja. Njegova vloga ni pomembna le zaradi vtisa, ki ga je Cerkev naredila na slovenske državljane, ampak tudi zaradi mednarodnih stikov, ki so vladi primanjkovali zaradi blokade jugoslovanskih ustanov, predvsem njihove diplomacije. Kaj so si v Beogradu mislili o slovenskih diplomatskih prizadevanjih, je razvidno iz spominov Borisava Jovića Zadnji dnevi SFRJ, v katerih opisuje svoje stike z najpomembnejšimi predstavniki drugih držav in mednarodnih organizacij, od Mihaila Gorbačova in Jacquesa Delorsa do »trojke« Evropske skupnosti.²⁶⁴ Jovićevo knjigo je treba brati skupaj z Mojo resnico Janeza Drnovška, ki potrjuje beograjsko blokado in avtorjeve napore, da bi jo premagal.²⁶⁵ O težavah slovenske zunanje politike v letu 1991 poročam tudi v svoji knjigi Skrivnost države.²⁶⁶

Nadškof Šuštar je prispeval k uspešni uveljavitvi Slovenije s svojimi poročili vatikanskim in evropskim voditeljem in mnogim škofom na Hrvaškem in v Italiji. Posebej pomembna je Šuštarjeva korespondenca s Svetim sedežem. 26. junija, prvi dan vojne za Slovenijo, je Šuštar papežu Janezu Pavlu II. poslal naslednji telegram:

»Vaša Svetost,

jugoslovanske zvezne oborožene sile so začele z okupacijo Republike Slovenije. Obstaja nevarnost, da pride do državljanske vojne in prelivanja krvi. V tem položaju je slovenska Cerkev združena v stalni molitvi za mirno rešitev težkih problemov. Vašo svetost spoštljivo prosimo za očetovsko besedo tolažbe in spodbude. Zelo bi cenili tudi vaše vabilo k pravičnosti in miru.

Ko prosim za Vaš apostolski blagoslov, izjavljam svojo popolno predanost Kristusu.

Alojzij Šuštar

nadškof in ljubljanski metropolit« 

Naslednjega dne je Šuštar, ki je nekaj let – do leta 1977 – živel v Švici, pisal članu švicarske vlade (Bundesrat), prijatelju Kurtu Furglerju. Napisal je, da se je položaj »izredno zaostril«, da »poteka vojaška zasedba Republike Slovenije« in da so na »našo ponudbo dialoga odgovorili z nasiljem«. »Nujno prosim za pomoč!« piše Šuštar. Odgovor je prišel 28. junija. Furgler je poiskal predsednika vlade Flavia Cottija, da bi švicarska vlada podvzela »vse potrebno za končanje nasilja v Sloveniji«. V Bruslju in Luksemburgu je o zadevi informiral Pascala Lamyja, šefa kabineta predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorsa. V pripisu je Furgler Šuštarju sporočil, da 29. junija prihaja v Jugoslavijo tričlanska delegacija (trije zunanji ministri), da bi se čim prej začela pogajanja. (Gre za »trojko« Evropske skupnosti /Jacques Poos, Hans van den Broek, Gianni De Michelis/, ki je najprej priletela v Beograd, nato pa v Zagreb, kjer se je sestala s slovenskima predstavnikoma Kučanom in Ruplom.)

28. junija je Šuštar pisal milanskemu nadškofu kardinalu Carlu Marii Martiniju, ki je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). V pismu, ki mu je priložil kopijo telegrama Svetemu očetu, je povedal, da je izbruhnila »zelo krvava državljanska vojna« in da se jugoslovanska vojska vede »zelo brutalno«. Šuštar je prosil Martinija za molitev, za njegovo solidarnost in njegovo »moralno podporo v boju za človekove pravice in svobodo majhne nove države Slovenije«. Martinijev odgovor v imenu milanske Cerkve – o »bližini in solidarnosti« – je prišel že naslednji dan.

4. julija, torej med vojno, je na Šuštarjevo sporočilo papežu s telegramom odgovoril vatikanski državni sekretar kardinal Angelo Sodano. V začetku pritrjuje Šuštarju glede dramatičnosti položaja v Sloveniji, obžaluje žrtve, rušenje in velike bolečine. Nato pravi, da je Sveti oče »pozval vse odgovorne, da se mora takoj končati vsako nasilje«, da »uporabo orožja zamenja dialog« in da se najde »pravična rešitev problemov glede pravic in upravičenih pričakovanj slovenskega ljudstva«. Sodano na koncu dodaja stavek o »varovanju … miru v Sloveniji, ki je papežu pri srcu«. Na telegram je Šuštar odgovoril z zahvalo za solidarnost Svetega očeta, hkrati je nujno prosil za pomoč in podporo Svetega sedeža za »pravično rešitev pravic in upravičenih pričakovanj slovenskega ljudstva«. Šuštar je dobesedno ponovil Sodanovo formulacijo.

9. julija, torej po sestanku na Brionih se je Šuštar zahvalil milanskemu kardinalu Martiniju za »bratovsko povezanost«, pri čemer je pravil, da se nam pridružujejo »mnoge škofovske konference, kardinali in škofi in druge evropske osebnosti«.

Nadškof Šuštar se ni angažiral le pri opozorilih cerkvenim in državnim oblastem glede vojne v Sloveniji, ampak je spremljal tudi proces mednarodnega priznavanja. Tudi po njegovi zaslugi je Sveti sedež za nekaj dni prehitel Evropsko unijo. Kot je znano, je Sveti sedež priznal Slovenijo in Hrvaško 13. januarja 1992 in se s tem uvrstil med države, ki so najbolj zgodaj prepoznale upravičenost – kot je mogoče prebrati v sporočilu Svetega sedeža za javnost – »suverenosti in neodvisnosti« dveh bivših jugoslovanskih republik.²⁶⁷ V sporočilu pravijo, da nota Svetega sedeža ni sovražna gesta do Jugoslavije in da so v Rimu pred priznanjem vladama v Zagrebu in Ljubljani sporočili pogoje za priznanje, kot so sicer vsebovani že v spomenici Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) z dne 25. novembra 1991. Gre za spoštovanje načel Helsinške sklepne listine in Pariške listine (o novi Evropi); za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih vsebujejo OZN, KVSE in Svet Evrope. Sporočilo omenja še kopenhagensko in ženevsko listino o narodnih manjšinah; na koncu pa pove, da sta vladi Slovenije in Hrvaške hitro odgovorili na noto s pogoji za priznanje.²⁶⁸

Istega dne kot Sveti sedež je z izjavo nastopil tudi nadškof Šuštar. Povedal je, da »smo veseli, da je Vatikan 13. januarja pred drugimi državami priznal samostojni državi Slovenijo in Hrvaško« in da smo »hvaležni papežu Janezu Pavlu II., ki se je že ob napadu na Slovenijo 27. junija izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije«. Šuštar je pojasnil, da ima Vatikan »veliko moralno avtoriteto« in da bo imelo njegovo priznanje »močan vpliv na druge države«. Šuštar pričakuje, da »se bodo končno 15. januarja 1992 izpolnile tudi vse druge obljube mednarodnega priznanja«.

15. januarja je sledila »Izjava slovenske škofovske konference ob mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije«, ki jo je podpisal nadškof Šuštar in ki je napisana v privzdignjenem jeziku: »Mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije je edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda«. Rečeno je, da je Slovenijo priznal »tudi Bog sam«. Konferenca je pohvalila politično vodstvo Slovenije, ki vsebuje mnoge člane Katoliške cerkve, s posebno hvaležnostjo pa se spominja »vsega, kar so za mir in našo samostojnost naredili papež Janez Pavel II. in njegovi sodelavci«.

»Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj, če bo pospeševala ne le svoje gospodarsko in politično uveljavljanje, temveč tudi duhovno blaginjo, kulturni, moralni in verski napredek vseh naših državljanov. Za to si hočemo prizadevati tudi v prihodnje. K temu delu v suvereni državi Sloveniji vabimo vse katoliške vernike in vse druge sodržavljane v zaupanju v božjo pomoč.«²⁶⁹

19. januarja 1992 je Šuštar dobil telegrafsko čestitko državnega sekretarja njegove svetosti, kardinala Sodana. Avtor telegrama poroča, da je papežu zelo ugajalo sporočilo škofovske konference. Na koncu sta omenjena želja po prispevku Hrvaške in Slovenije k bolj bratovskemu in solidarnemu svetu ter apostolski blagoslov.

Vprašanje, ki se postavlja ob branju vseh teh sporočil, je: kako močan vpliv/učinek so imela v vznemirljivih časih ob koncu hladne vojne, padcu Berlinskega zidu, pretrgane železne zavese, jugoslovanske krize in razkroja Sovjetske zveze? Jasno je, da je bila za dogodke leta 1989 – ob ameriškem in sovjetskem predsedniku, ob poljski Solidarnosti, praški žametni revoluciji – izredno pomembna vloga papeža Janeza Pavla II. Ob tem je za Slovenijo pomembno, da si je papeževo zaupanje pridobil ljubljanski nadškof Šuštar. Kot vidimo, je Šuštar o jugoslovanski krizi in o slovenskih pričakovanjih obveščal tudi druge cerkvene kroge, ki so po vsem videzu vplivali na potek in postopke v mednarodni skupnosti.

V času tu opisanega dopisovanja je imel Vatikan nekaj (desnosredinskih, konservativnih, krščanskodemokratskih) zaveznikov tudi v evropskih vladah: npr. zunanjega ministra Aloisa Mocka v Avstriji, kanclerja Helmuta Kohla v Nemčiji, predsednika vlade Italije Giulia Andreottija, zunanjega ministra Nizozemske in predsedujočega v Evropski uniji Hansa van den Broeka, da ne govorimo o hrvaškem Franju Tuđmanu, poljskem Lechu Wałęsi, madžarskem Józsefu Antallu … Precej stikov s Svetim sedežem in Svetim očetom je imela tudi prva slovenska vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle. S Svetim očetom se je v Rimu in Ljubljani večkrat srečal tudi pisec teh vrstic, ki je bil leta 2001 s slovenske strani podpisnik t. i. vatikanskega sporazuma (o pravnih vprašanjih med Slovenijo in Vatikanom).²⁷⁰

Iz seznama cerkvenih in posvetnih voditeljev lahko sklepamo, da je bila slovenska osamosvojitvena enotnost povezana z evropskimi konservativnimi krogi. Poleg njih so nam pomagali tudi liberalci, med katerimi je treba na prvem mestu omeniti nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja. Stike smo imeli tudi z danskim liberalnim zunanjim ministrom Uffejem Ellemannom-Jensenom in italijanskim Renatom Altissimom. Liberalna je bila usmeritev madžarskega Demokratičnega foruma, ki mu je pripadal zunanji minister Géza Jeszenszky, in češkoslovaškega zunanjega ministra Jiříja Dienstbiera. Slovenska demokratična zveza (SDZ) je spodbudila nastanek hrvaške Socialnoliberalne stranke, ki sta jo vodila Vlado Gotovac in Slavko Goldstein. Nismo pa (vsaj v začetku) bili uspešni pri evropskih socialistih. Avstrijskemu kolegu Mocku je gledal pod prste socialdemokratski kancler Franz Vranitzky, italijanskemu predsedniku Andreottiju pa socialistični zunanji minister Gianni De Michelis. Socialisti in socialni demokrati so sprva (podobno kot sovjetski in jugoslovanski komunisti) želeli ohraniti enotno Jugoslavijo.