Strategije odcepitve, osamosvojitve in ustanovitve slovenske države (1990)

Za ustanovitev (vzpostavitev, umestitev, inavguracijo) samostojne, suverene in neodvisne slovenske države sta bili neogibni poprejšnja osamosvojitev, izločitev ali odcepitev Slovenije od centralne zvezne države. Leta 1990 Slovenija po mednarodnih merilih in ustavnih določilih oziroma pristojnostih ni bila suverena država. Te pristojnosti si je morala Slovenija najprej pridobiti in jih izvrševati. Prenesene so morale biti iz ustavnih pristojnosti zvezne države na slovensko državo. Prav ta ustavni in dejanski prenos pristojnosti je predstavljal konkretno vsebino slovenske osamosvojitve. S tega vidika so bile predustavne in predplebiscitne deklaracije o neodvisnosti Slovenije radikalne v soočenju Slovenije z njenim mednarodnim okoljem. V notranjepolitičnem pogledu so usmerjale politično energijo slovenskega pomladnega osamosvojitvenega gibanja na soočenje z Jugoslavijo. Celovita ustavna preobrazba slovenske državne ureditve je bila odložena na čas po uveljavitvi pravice Slovencev do samoodločbe na podlagi plebiscitne odločitve za lastno državo.

Nakazovale so se tri poti do ustanovitve suverene slovenske države po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990: skupščinska deklaracija o neodvisnosti, sprejem nove ustave v parlamentu in ustavni referendum ter ljudsko glasovanje (plebiscit o neodvisnosti). Kmalu po konstituiranju je novi slovenski parlament sredi poletja 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Glede na izvor in temelj njene pravne veljave ni bilo bistvene razlike med to deklaracijo in novo ustavo, kakršno je skoraj istočasno predlagalo slovensko republiško predsedstvo. Noben dokument ni postal člen nekega že obstoječega pravnega reda, ki bi mu dajal pozitivno pravno veljavo. Tako deklaracija kot tudi nova slovenska ustava sta bila revolucionarna pravna akta, ki sta se sklicevala na naravnopravna in mednarodno priznana načela o pravici vsakega naroda do samoodločbe, se pravi, do lastne državnosti. Neposredni pravni temelj obeh aktov je bila nedvoumno izražena politična samovolja naroda kot preddržavne skupnosti, ne pa že obstoječi formalizirani pravni red.

Pravni izrazi samoodločitvene volje nastajajo v zgodovini praviloma neposredno po nasilnih spopadih. Ustave so pisali zmagovalci v vojnah, še posebej v svetovnih, v revolucijah in drugih državljanskih spopadih. Čeprav so se sklicevali na plemenita načela, je bil njihov odločilni argument učinkovita, z orožjem priborjena oblast na določenem ozemlju, skladno s pravilom – najprej orožje in oblast, potem njeno (ustavno) pravno deklariranje in zavarovanje. To zgodovinsko logiko je vsaj v dobršnem delu Vzhodne Evrope neposredno po padcu Berlinskega zidu zamenjala formula: najprej demokracija, potem njena ustavna utrditev. Demokratski in narodnoosvobodilni prevrati v Vzhodni in Srednji  Evropi so bili torej zgodovinska novost, vsaj tisti, ki so potekali v glavnem nadzorovano, ki niso prerasli v spopade večjih razsežnosti, njihove nove ureditve pa so nastale na podlagi notranjega soglasja in mednarodnih pogajanj. Pomembno izjemo je v tem pogledu predstavljala Jugoslavija.

Vendar je bila tudi Jugoslavija del istega evropskega procesa, ki ga je skrbno opazovala in nadzorovala vsa svetovna skupnost držav, še posebej tistih, ki so bile udeleženke helsinškega sporazuma. Državno osamosvajanje Slovencev je potekalo v mednarodnem okolju, ki je bilo izrazito naklonjeno demokratskim pravicam posameznika in naroda in ki si je vsaj z besedami prizadevalo preprečiti uporabo sile. V izjemnih in srečnih okoliščinah slovenskega osamosvajanja je bila prepričljivo izražena politična volja nujen, čeprav ne tudi zadosten pogoj za ustanovitev in za poznejše ustavno konstituiranje naroda in njegove nacionalne države.