Spori o razlagah notranje in mednarodne pravne veljave plebiscita (december 1990)
V času odločanja za plebiscit ni bilo sporno, da ljudsko glasovanje ne bo zavezovalo nobenega subjekta mednarodnih odnosov, da torej ne bo imelo neposrednih pravnih učinkov za mednarodno subjektiviteto Slovenije in za njeno mednarodno priznanje. Ustavno in mednarodno pravno nesporno legitimna sta bila le podlaga in izvor plebiscita glede na pravico vsakega naroda do samoodločbe: po tem mednarodnem načelu imajo vsi narodi zmeraj pravico, da popolnoma svobodno, kadar koli in kakor želijo določajo svoj notranji in zunanjepolitični status brez vmešavanja od zunaj in da po svoji volji uresničujejo svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. Po drugi strani pa tudi ni bilo sporno, da bi imela odločitev, sprejeta na plebiscitu, veljavo ustavnopravnega akta, ki zavezuje organe in državljane Republike Slovenije. Zakon o o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je urejal, da državni organi institucionalno dogradijo republiko tako, da pridobi vse atribute dejanske oblasti – gospodarske, finančne, carinske, vojaške in druge – na svojem ozemlju. V resnici je dobila plebiscitna odločitev polno pravno moč in učinke takoj, ko se je začela uporabljati. Način in roke za njeno izvršitev je določil posebni pravni akt za izvedbo plebiscita. Izvedba plebiscita in njegov izid sta pomenila tudi osvojitev neodvisnega političnega prostora v pomenu nedvoumno izražene politične volje naroda. Simbolni izraz in sporočilo o tej volji je bilo torej samostojno in pomembno politično dejstvo, ki je ustvarilo trdno izhodišče za pogajanja s slovenskimi partnerji v svetu in Jugoslaviji ter za praktično ukrepanje. Preciznost in prepričljivost izida plebiscita sta v veliki meri določala suvereno in samozavestno držo slovenskih pogajalcev v jugoslovanskem in meddržavnem okolju.
V zgoščenem zgodovinskem času slovenske osamosvojitve bi bila najslabša izbira, gledano s stališča slovenskih pogajalskih pozicij, strategija »najprej pogajanja in če ne uspejo – plebiscit«. V tem primeru bi se predstavniki Slovenije morali pogajati brez zavezujočega in legitimnega cilja. Po tem stališču, objavljanem v različni oblikah v dneh javne razprave o končni formulaciji predloga zakona o plebiscitu tik pred glasovanjem v Skupščini RS, naj bi imel plebiscit samo pogojno in omejeno veljavo, upoštevaje mednarodno zahtevo učinkovite oblasti nove države na njenem ustavnem ozemlju in predhodne rešitve sukcesijskih vprašanj. Danilo Türk je v prvih dneh decembra 1990 na primer zatrjeval, da plebiscit sam po sebi ne bo ustvaril nobenih mednarodnopravnih posledic, da lahko le avtoritativno pove, kaj ljudje hočejo, da ne pomeni prehoda v novo državnost in da ne more nadomestiti primanjkljajev v efektivnosti slovenske oblasti. In še, da naj bi bila nova konfederativna ureditev Jugoslavije vzpostavljena na podlagi mednarodne pogodbe med pravnimi naslednicami razpadle Jugoslavije na podlagi predhodne ali sočasne rešitve sukcesijskih vprašanj.
Tok državotvornih dejanj in dogodkov decembra leta 1990 in v prvih mesecih leta 1991 ni sledil navedenim skeptičnim razlagam in predlogom: sukcesijska vprašanja niso razrešena še trideset let po razpadu Jugoslavije. Poudarjanje oblastnega vidika pa je bilo sporno že v času priprav na plebiscit, ker je bilo v določenem neskladju s formulacijo sklepne listine Helsinške konference o pravici naroda do samoodločbe in z razlago njenega pomena. Zanikati pravici do samoodločbe status temeljnega načela mednarodnega prava de lege lata, ki je v tem pravu tudi ius cogens, bi pomenilo degradirati njen ustavnopravni status v Jugoslaviji in Sloveniji na raven prazne deklaracije brez pravne veljave in učinka.
Plebiscitno ustavnopravno dejanje in efektivnost postplebiscitne oblasti sta bila načrtovana in izvajana kot sočasen ter enovit proces in sta se tudi v resnici izkazala za vzajemno pogojeni dejanski in pravni zgodovinski okoliščini: zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je v 4. členu določil, da »na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe«. Zakon o plebiscitu in še posebej razglas rezultatov plebiscita sta bila pravna akta z močjo zakona na ustavnem teritoriju Republike Slovenije. Zavezala sta vse državne organe v Sloveniji k njuni uveljavitvi in izvršitvi. Ustrezni ukrepi so sledili nemudoma in predvidljivo. Plebiscit je zaradi svoje pravne veljave in dejanskih učinkov začel že sam po sebi vzpostavljati efektivno oblast. Prav zaradi njegove notranjepravne veljave in učinkovanja je predstavljal tudi novo mednarodnopravno dejstvo. Ne sicer dejstva takojšnjega prevzema oblasti, pač pa zanesljivi, predvidljivi in dokazljivi proces prevzema njenega dejanskega in učinkovitega izvrševanja. Kot tak je imel plebiscit sočasen učinek vzpostavitve legitimne in efektivne oblasti nove slovenske države.
Šele 26. decembra 1990, po razglasitvi izida plebiscitnega glasovanja, se je izkazalo, da je 88,5 % vseh volilnih upravičencev glasovalo za neodvisno Slovenijo. 25. junija 1991, potem ko je Vlada Republike Slovenije sprejela ukrepe, potrebne za prevzem izvrševanja suverenih pravic nove države, je Slovenija s temeljnim aktom ustavne veljave določila, ne samo razglasila, svojo samostojnost in neodvisnost. Pravna veljava odločitve na plebiscitu je bila po zakonu o plebiscitu nesporna glede na slovensko notranjo pravno ureditev. Bila je odločitev, ki je dobila polno pravno veljavo na dan njene razglasitve oziroma v osmih dneh po objavi te odločitve. Izraz neodvisnost je povsem jasen in je logično izključil kakršno koli združenost v SFRJ. Še več, zakon o plebiscitu se je postavil na stališče, da je bila Republika Slovenija že do tedaj suverena država, ki je prenesla na federacijo le izvrševanje svojih suverenih, torej neodtujljivih pravic. Tudi formulacije o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi Slovenije po načelih mednarodnega prava so poudarile status neodvisnosti slovenske države in njeno pričakovano mednarodno pravno subjektiviteto.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 313–319.